Tiskane izdaje
Svetu ne more vladati zakon profita, v središče se mora vrniti človek. Brez dela ni dostojanstva, brez dostojanstva ni dela, je včeraj na Sardiniji množici brezposelnih in brezpravnih prišlekov spregovoril papež Frančišek. Požel je burno odobravanje delavcev, brezposelnih in revežev z juga sveta.
Na drugi strani pa, kot že večkrat zadnje čase, vedno več temnih pogledov izpod čela. Moj oče je prišel iz Italije s trebuhom za kruhom v Argentino, pa ga je tudi tam doletela svetovna kriza in brezposelnost, je rekel.
Še precej bolj udaren je bil Jorge Mario Bergoglio te dni v intervjuju, ki ga je dal jezuitski reviji Civiltà Cattolica. Moralna struktura Cerkve se bo sesula kakor hišica iz kart, je opozoril, če se ne bomo otresli zakrnelih navad in če katolištvo ne bo odprto za vse. Spovednica ne more in ne sme biti izpraševalnica in mučilnica, je posvaril papež.
Ne moremo venomer ponavljati istih besed, cerkvena obsedenost z ločitvijo, geji, kontracepcijo in abortusom ne vodi nikamor, najti moramo novo ravnotežje. Ker nisem veliko govoril o teh stvareh, so mi že očitali. In ker sem se prehitro in največkrat sam odločal o marsičem, so mi tudi očitali. Označili so me celo za ultrakonservativca, čeprav nikoli nisem bil desničar.
Papež Frančišek je tudi tokrat presekal stare navade, ki veljajo v Vatikanu. Nobenega skrivanja za citati iz Svetega pisma, nobenih vzvišenih besed, nobenih fraz, ki so bile značilne doslej. O sebi, o Cerkvi in o svetu je Jorge Mario Bergoglio spregovoril v zelo dolgem in za cerkvene navade izjemno odkritem intervjuju, ki ga je objavila revija Civiltà Cattolica, glasilo jezuitskega reda, ki mu pripada tudi sedanji papež.
V 183 letih obstoja je revija prvič priobčila pogovor s papežem, prvič je bil neki članek hkrati objavljen v šestnajstih jezikih vseh jezuitskih glasil na svetu. Bergoglio je prvi jezuit na čelu Cerkve, po dolgih stoletjih sploh prvi redovnik.
Pogovor s papežem, ki ga je vodil njegov jezuitski sobrat, direktor Civiltà Cattolica Antonio Spadaro, je dolg kar 30 strani revije. Skoraj cela knjiga je, kakor so jih papeži objavljali proti koncu in ne v začetku mandata. Papež Wojtyla je o sebi in svojih pogledih na Cerkev, svet in zgodovino spregovoril v knjigi Spomin in istovetnost tik pred koncem dolgega mandata.
O sebi papež Frančišek pravi, da je grešnik, pa ne v kakšnem prenesenem pomenu, samo grešnik. O Cerkvi pravi, da je kakor poljska bolnišnica, ki mora sprejeti vsakogar, vsakomur priskočiti na pomoč, pa naj bo tak ali drugačen. Cerkev z dosedanjim načinom razmišljanja in obravnavanja sveta tvega, da bo vero spremenila v ideologijo. Vrniti se mora k svojemu bistvu.
Opazovalci in analitiki zunaj jezuitskega reda in cerkvenih struktur so iz intervjuja izluščili predvsem opozorila, da je treba cerkveno strukturo posodobiti, če hoče institucija ohraniti svojo prvotno vlogo. Razlagajo, da poskuša »papež, ki je prišel od daleč«, svojo institucijo iztrgati iz primeža srednjeveškega pojmovanja sveta in Cerkve, ker se zaveda nevarnosti, ki ji pretijo. Zato je tudi mimogrede, brez velikega cirkusa, v Peruju odstavil in odslovil škofa, obtoženega pedofilije, za vatikanskim obzidjem pa se papeška preiskovalna komisija zadnje tedne s preiskavami in zaslišanji loteva škofov in drugih visokih prelatov, podobno kakor v civilnem svetu policije obravnavajo tajkune. Poročajo o na trenutke skrajno napetem ozračju, tudi o protestih prelatov, kar pa na delovanje preiskovalne komisije ne vpliva.
Zagovorniki obračunov s homoseksualci, kontracepcijo, abortusom in ločenci so osupnili. Italijanski vatikanisti in drugi komentatorji so ocenili, da gre za revolucionarne besede. Papeži, škofovske konference in skrajno desne stranke, pravijo, so se z vsemi močmi borili proti nekaterim pojavom, celo referendume so po nareku tedanjih cerkvenih dostojanstvenikov organizirali v več državah, zdaj pa to novi papež odriva iz ospredja. Pri tem celo opozarja, da delovanje po starem lahko poruši »hišico iz kart«.
