Frančišek gre na Lampeduso, ne na gala koncert

Rim – Še lani si komaj lahko­ srečal Rimljana, ki bi šel samo­iniciativno na Trg svetega Petra.­ Župniki so jih po nedeljski maši nekako prepričali, da so šli za nekaj minut v Vatikan in prispevali k temu, da veliki trg na televizijskih posnetkih, ki jih je spremljal ves svet, ni bil videti čisto prazen. Zdaj se je vse obrnilo.

Rimljani se drenjajo med množico­ romarjev iz Latinske Amerike, navdušeni so, novi papež jim zna popihati na dušo. Preseneti pa jih vsakokrat posebej. Velikanske množice, kakor se jih Rim spomni samo trikrat pred prihodom argentinskega papeža (ob kanonizaciji Matere Tereze in ustanovitelja Opus Dei Jožefamarije pa ob smrti papeža Wojtyłe), so zadnje mesece vsako sredo, ob papeževi splošni avdienci, običajen pojav. Nov je prijazen način nagovora, nov je besednjak, nov je pogled na svet.

Vsak dan grem z ene strani Vatikana na drugo, od doma do svoje trgovine, je povedala trgovka Francesca, pa mi nikoli ni prišlo na misel, da bi se ozrla na okno, kaj šele, da bi šla na trg. V zadnjem času sem bila kar trikrat, pa bom še šla. Kar malo se bojim zanj, preveč odkrit je za naše rimske razmere, preveč pogumen, odločen, ne mara hinavcev. To je zanj lahko nevarno, je dejala lastnica trgovine, ki je pobožna, hinavcev pa tudi ne mara.

Možje izza obzidja, tisti v škrlatnem, pa tisti v škofovskih barvah in navadni duhovniki v črnem, navajeni čisto drugačnega besednjaka od Bergogliovega, se zdijo manj navdušeni nad papežem od vernikov »kar tako«. Osupnilo jih je, ko je njihov vrhovni šef pred dnevi nepričakovano manjkal na imenitnem koncertu, potem pa so jim povedali, da so ga medtem videli na železniški postaji. Šel je pozdravit otroke, ki so se pripeljali od povsod.

Čakajoč na slovo kardinala Bertoneja

Tudi kakšen dan pozneje papeža Bergoglia ni bilo na drugem gala koncertu, ki ga je v Sikstinski kapeli pripravil njegov prvi pribočnik kardinal Bertone. Rimska javnost, navadno kar dobro obveščena o dogajanju v majhni, a mogočni cerkveni državi sredi mesta, vsak dan čaka novico o Bertonejevem slovesu. Dovolj je star za slovo, predvsem pa novi papež ne more izvesti korenitih sprememb ob stari ekipi, ki je sprožila lanske in predlanske škandale, ti pa so pripeljali do afere Vatileaks in naposled do papeževega odstopa.

Ljudski glas je že zdavnaj raznesel mnenje, da je Bertone eden tistih, ki so pomagali prejšnjemu papežu Benediktu XVI., da je odšel z velikega odra, ko je videl, da razmer ne more več obvladati. Sluga Paolo Gabriele, ki je veljal za velikega grešnika in izdajalca, se je med ljudmi v Bergogliovem času hitro spremenil v poštenjaka in junaka.

Zlasti cerkveno občestvo za obzidjem je menda pričakovalo, da bo Joseph Ratzinger po odstopu, ki so ga sprva razlagali kot posledico krhkega zdravja (zdaj tega izgovora nihče več ne omenja), odkorakal v zgodovino in ga ne bo več na spregled, navsezadnje je čudno, če se svet prvič sooča z dvema živima papežema naenkrat.

Papež Frančišek je tudi ta pričakovanja postavil na glavo. S predhodnikom na prestolu se srečuje, za svoje je vzel vse Ratzingerjeve boje za očiščenje božjega kraljestva, v petek bodo v Vatikanu objavili Frančiškovo prvo encikliko, ki sta jo oba sedanja papeža napisala, tako pravijo poznavalci, kar štiriročno. Frančišek nadaljuje Benediktovo razmišljanje o veri. Okrožnico je naslovil Lumen Fidei, Luč vere. Natisnili jo bodo v razmeroma majhni nakladi, prodajali jo bodo po 3,5 evra. Ne bodo je podarjali. Papež Bergoglio, ki je prišel od daleč, kakor rad poudari, vendar je hkrati čisto italijanskih korenin, je te dni marsikoga izmed visokih dostojanstvenikov za obzidjem presenetil s pohvalo na račun papeža Ratzingerja in njegovega odhoda s prestola svetega Petra. Poklonil se je njegovemu pogumu in poštenosti. Meni tudi, da je Benediktu sam Bog pomagal pri veliki odločitvi.

V ponedeljek je novi papež objavil, da bo šel prihodnji ponedeljek na otoček Lampedusa južno od Sicilije in blizu tunizijske obale. Oblasti je kar naravnost sporočil, da se z njo nima namena srečati in pogovarjati. Obisk je namenjen revežem iz Afrike in Azije, ki prihajajo v Evropo, na poti pa umirajo med valovi, in prebivalcem Lampeduse, ki so žrtve razmer in evropskega, pa tudi svetovnega, odnosa do prišlekov, ki bi radi samo preživeli.

Na Lampedusi bo Frančišek vrgel venec v morje v spomin na tisoče revežev, ki niso pripluli do evropskih obal, ostali so v sredozemskih vodah. Letos je na tem otočku pristalo že osem tisoč pribežnikov, enkrat več kot lani. Koliko jih je prej utonilo, ne vedo.

Kljub odmevni encikliki, katere vsebina bo znana pojutrišnjem, in odmevni poti na Lampeduso se v Rimu niso in se tudi ne bodo polegli odmevi po aretaciji vatikanskega računovodje Nunzia Scarana. Za obzidjem se sprašujejo, ali so finančnika, ki je pred tremi desetletji postal duhovnik, res ujeli ob prvem spodrsljaju, ko je hotel za obzidje skrivaj pripeljati dvajset milijonov evrov, zato pa plačal tajnemu agentu 400.000 evrov, ali pa je milijone evrov v gotovini vozil iz Švice že prej. Sprašujejo se tudi, zakaj monsinjorja Scarana italijanske oblasti niso aretirale že prej, saj ga je dal papež, tako se je razvedelo zdaj, odstaviti že pred mesecem, ko so odkrili njegove nečednosti.

Ker hoče sedanji papež vsekakor očistiti nesnago na svojem pragu in dvorišču, ni več nemogoče, da bo javnost tokrat celo izvedela, kaj se je v resnici dogajalo, navsezadnje papeške banke ne ščiti več poslovna tajnost. Pričakujejo resnico o milijonih evrov, ki so končali v utrdbi »božjega bankirja«, in resnico o množici otrok, ki so bili po svetu žrtve pedofilov med ­duhovniki.