Frančišek spreminja vse: temeljito, za marsikoga tudi boleče

»Božja banka« zapira necerkvene tekoče račune, pripravlja se tudi nova ustava papeške države, z manj moči kurije.

Objavljeno
08. oktober 2013 19.34
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Rim − Nič ne bo tako kot prej v rimski kuriji. Tako je te dni ocenil dogajanje Andrea Tornielli, eden izmed najbolj zanesljivih analitikov sveta za vatikanskim obzidjem. Tudi cerkveni uradni glasnik Federico Lombardi je pojasnil, da se pripravlja nova ustava papeške države, z manj moči kurije. Ta bo samo še papeževo tajništvo, ne več center brezmejne moči in oblasti.

Vsaj toliko novo in revolucionarno kot pisanje nove ustave je za obzidjem dejstvo, da so objavili stanje papeških financ. Odkar obstaja papeška banka, imenovana Institut za božja dela, se je to zgodilo prvič.

Banka je zaznala celo dobiček, dobrih 86 milijonov evrov ga je. Prav vsega verjetno še niso povedali in objavili, za kaj takega je še prezgodaj. Tudi novi šefi financ, ki imajo vsa pooblastila, morajo najprej do konca spoznati tajne, ki so bile tako dolgo skrite očem navadnih smrtnikov. Celo papeži menda niso vedeli prav vsega o tem, kar je bilo hranjenega v skrivnostnem kamnitem stolpu.

Kardinali imajo pooblastila za ostre reze

Osem kardinalov, ki jih je za svoje svetovalce imenoval Jorge Mario Bergoglio kmalu po prevzemu dolžnosti, je za tesno zaprtimi vrati uradno zasedalo tri dni, naslednji krog je napovedan decembra. V resnici so ves čas v stikih, tudi srečujejo se bolj pogosto, čeravno neuradno. Njihov koordinator, honduraški kardinal Óscar Rodríguez Maradiaga, je o zasedanju spregovoril javno, pogovarjal se je z novinarji. Tradicionalne krožnice­ so se pri papežu spremenile v pogovore brez dlake na jeziku, pri kardinalih pa so suhoparna uradna sporočila, značilna za prejšnje čase, zamenjali intervjuji brez posebej visoko donečih fraz.

Tokrat ne gre za nepomembne majhne spremembe, tudi ne za kozmetične popravke, je poudaril tudi papeški glasnik Lombardi, ki je jezuit kot papež Frančišek in mu je zdaj gotovo veliko lažje kot v prejšnjem obdobju, ko tudi glasniki niso vedeli, kaj bo oznanil skromen, vendar tudi zanje včasih skrivnosten papež Benedikt.

Bistvo reform v sedanji fazi bo nova vloga rimske kurije, ki se je še zlasti po papežu Pavlu VI., ki si je svoje reforme zamislil precej drugače, kakor so se pokazale na koncu, razbohotila čez vse meje. Pomenila je osrednjo cerkveno oblast, odločala je o vsem, tudi o škofovskih konferencah in škofijah, z njimi pa je imela malo opraviti. Tudi s cerkveno realnostjo je imela malo vezi.

Poslej kurija ne bo več državno tajništvo, ampak samo še papeževo tajništvo, servis v službi vse institucije, predvsem pa tisti njen del, ki bo skrbel za stike s svetom. Za notranje povezave med kongregacijami in papeškimi sveti ter drugimi službami bo skrbel poseben koordinator, kardinali iz skupine C8 še niso dorekli njegove vloge.

Tudi grenke izkušnje zadnjih let, ki so se izcimile v škandal »vatileaks«, so prispevale k temu, da državni tajnik ne bo več vsemogočni drugi človek za obzidjem, nekakšen vzporedni vladar, veliko več pa bo lahko storil za povezovanje katoliškega občestva na svetu. Število papeških svetov bodo zmanjšali, tudi ministrstev bo manj, veliko večjo vlogo kot doslej bodo imeli laiki in ženske.

Banka bo cerkvena in čista

O vatikanski banki in njenih podrobnostih te dni sicer manj govorijo, zato pa je tam več dejanj. Zaprli, prečrtali so več kot 2100 tekočih računov, ki niso bili prav nič cerkveni, denimo račune tujih veleposlaništev. Novi generalni direktor banke Ernst von Freyberg je zaupal preglede računov tuji strokovni instituciji, tudi v nadzornem svetu so zdaj ljudje iz laičnega sveta, papež jim je dal polna pooblastila. Prejšnji upravniki in računovodje so se morali posloviti, nekateri so končali tudi za zapahi.

Center proti reciklaži denarja pod novim vodstvom Instituta za božja dela deluje s polno paro, pravijo. Cerkev hoče, kolikor je mogoče, na hitro zamenjati stara, ponošena gosposka oblačila in se rešiti slovesa pralnice sumljivega denarja. Tudi »božja banka«, kakor so v javnosti imenovali Inštitut za božja dela, poslej ne bi bila več banka, samo še institucija za upravljanje cerkvenih skladov.

Desetletja so govorili, da je denar v cerkveni banki samo skupek prihrankov zaposlenih pri Svetem sedežu in drugih klerikov. Po začetku Bergogliove čistke in vpeljanem nemškemu nadzoru nad cerkvenimi financami se nenadoma od nekod jemljejo čudni tekoči računi nenavadnih lastnikov, tudi ambasad, ki s Cerkvijo in krščanstvom res nimajo nič opraviti.

Tudi največje, spoštovane in doslej nedotakljive prelate zadnje tedne obiskujejo ljudje iz papeške preiskovalne komisije in jih sprašujejo, od kod jim denar, ki so ga imeli naloženega v »božji banki«. Ozračje je na trenutke prav napeto, vedo povedati dobro obveščeni. Preiskovalci, ki tudi imajo papeževa pooblastila, se menda čisto nič ne menijo za naslove in čine pre­iskovancev, zanima jih samo izvor denarja. Imena grešnikov še niso znana, glede na ozračje pa je mogoče pričakovati, da bodo objavljena vsaj nekatera.

Za cerkveno državo še ni do konca rešeno vprašanje plačevanja davka na nepremičnine italijanski državi. Plačujejo za imetje, ki Cerkvi prinaša dobiček, ne za sakralne objekte. Ostaja pa še velikanska »siva cona«, ponavadi s kapelicami ali navideznimi verskimi dejavnostmi skrita dacarjem.