Francoske predsedniške volitve: od Indije Koromandije do domovine in Evrope

Pariz − Kdo bo naslednji? Medtem ko se po javnomnenjskih anketah Sarkozy in Hollande že tedne uvrščata na prvo in drugo mesto, se za tretje prerivajo v zadnjem času vse glasnejši skrajni levičar Jean-Luc Mélenchon, skrajna desničarka Marine Le Pen in politično dobro osrediščeni François Bayrou.

Preostala peterica kandidatov – Eva Joly (Evropa Ekologija Zeleni), Nicolas Dupont-Aignan (Pokonci, republika), Nathalie Arthaud (Delavski boj), Philippe Poutou (Nova protikapitalistična stranka) in »gaullist levice« Jacques Cheminade – se bo morala zadovoljiti z volilnim drobižem.

Mélenchonova Indija Koromandija

Jean-Luc Mélenchon je zagotovo fenomen predvolilne kampanje 2012, saj predstavlja približek političnega razreda, po katerem – na globalni ravni – kličejo razmere, a se, kakor poudarja francoski pisatelj Marc Levy, ne zmore oblikovati. Mélenchonovo »levo levičarstvo« je antipod finančnemu kapitalizmu, ki je tudi Francijo popeljal v krizo, zdaj pa iz nje ni in ni videti izhoda. V Levi fronti, politični povezavi šestih strank (Enotna levica, Francoska komunistična stranka, Leva stranka, Konvergence in alternativa, Zveza za socialno in ekološko alternativo, Republika in socializem), ki so ga izbrale za svojega predsedniškega kandidata, trdijo, da vedo, kako pomagati človeku 21. stoletja: rešitev je program Najprej človek! – mali človek naj bo v ospredju in ne kapital.

Ankete javnega mnenja napovedujejo Mélenchonu, sicer sopredsedniku Leve stranke in evropskemu poslancu, tudi do petnajst odstotkov glasov, zadnja, ki so jo med 2. in 5. aprilom opravili pri Ifopu, mu obljublja 13 odstotkov. V predvolilno kampanjo je, med drugim, pritegnil znanega pevca in urbanega poeta Ridana (alias Nadir Kouidri), ki »repa« o tegobah priseljenske Francije, še pevca Bernarda Lavilliersa ter druge umetnike, humoriste in sociologe: prav tako znani upokojeni par Monique in Michela Pinçona. Nekateri mu pritrjujejo ideološko, drugi cenijo njegov privzdignjeni slog, saj v predvolilnih nastopih deklamira Victorja Hugoja in sploh literarna peresa. Pa s svojo držo narodnega poeta in filozofa, kakor poudarjajo privrženci, ne želi samo pretkano ugajati Francozom, naveličanim trenutne levo-desne politike, ampak je res takšen: mož za spremembe, ne da bi jih moral poudarjati v sloganih. Bije se za pravično porazdelitev bogastva, proti kapitalizmu in finančni prevladi, za 1700 evrov minimalne plače in zgornjo mejo 360.000 evrov prihodkov na leto, za upokojevanje pri 60. letu, zastonj zdravstvo, 200.000 novih stanovanj na leto, za pol milijona dodatnih mest v javnih vrtcih... Zagovarja vse tisto, za kar bi se po mnenju sociologa Gérarda Maugera morali zavzemati socialisti, ne pa da so se pustili zapeljati neoliberalizmu, zdaj pa ga predstavljajo kot nujno zlo globalizacije in Evrope ter se vedno znova spozabijo in nagnejo v desno. Vzpon Mélenchona, ki je študiral filozofijo in je v profesionalno življenje vstopil kot učitelj in novinar, že pri sedemnajstih pa se je zagledal v politiko, kaže na ogorčenje in jezo, ki jo nekateri Francozi občutijo do kapitalističnega sistema, o katerem se zdi, da je svet vrgel s tečajev. Kar je Marine Le Pen na skrajnem desnem polu, je Jean-Luc Mélenchon na levem, z določeno razliko: francoska leva levica noče biti radikalna zaradi radikalnosti. Kritiki očitajo nekdanjemu članu socialistične stranke (iz nje je izstopil leta 2008) in majskemu revolucionarju 68', da je naiven in utopist, ki sanja o Indiji Koromandiji.

Marine kot glas ljudstva

»Da, Francija« predvolilno obljublja voditeljica skrajne desnice, 43-letna Marine Le Pen in se označuje za »glas ljudstva« in »duha Francije«. Druga predsednica Nacionalne fronte, ki je januarja lani prevzela vajeti od očeta Jean-Marie Le Pena, postavlja, kakor svarijo pri organizaciji SOS Racisme, stranko tja, kjer še ni bila: med vse več Francozov, kajti podpira jo (ta hip) 16 odstotkov volivcev. Medtem ko je bilo v Franciji nekdaj malone sramotno podpirati Jean-Marie Le Pena, česar si niso državljani upali priznati niti v anketah javnega mnenja – resda pa so mu pred desetimi leti pomagali v drugi krog predsedniških volitev –, je najmlajši od treh hčera uspelo izkoristiti krizne gospodarske in družbene razmere ter preusmeriti pozornost z očetovih grešnih kozlov: manjšinskih judov na številne muslimane, tujce. V očetovo Nacionalno fronto je vstopila pri 18 letih, že prej in tudi pozneje je – kot študentka, odvetnica, mlada ženska... – čutila, kako obremenjujoče ali pa osvobajajoče je lahko ime. Odločila se je, da ji priimek ne bo v breme, zato se je zagrizla v politiko, s katero naj bi Francijo, med drugim, »osvobodila« priseljevanja (sistematično izganjanje vseh, ki so v Franciji nezakonito, ukinitev družinske podpore tujcem). Prav priseljevanje pa je področje, na katerem je sedanji predsednik Sarkozy, kakor trdi Le Penova, najbolj »izdal Francoze« in še posebno svoje lastne volivce. Med predvolilnimi poudarki kaže omeniti osredotočanje na vprašanja, povezana z islamom in muslimani, nacionalni protekcionizem, odpravo evra in vrnitev franka. Odvetnica in političarka Le Penova je med drugim tudi napovedala, da bi kot morebitna nova predsednica Francije za 200 evrov neto zvišala vse plače, ki ne presegajo 1,4 odstotka minimalne zajamčene plače (približno 1500 evrov na mesec); po njenem prepričanju je rešitev tudi triodstotni davek na vse uvoženo imetje in storitve; kot ločenka s tremi otroki obljublja ženskam, ki so se odločile za poklic gospodinje, minimalno starševsko plačo; opozarja na nujno potrebo po ločevanju med »dobrimi« in »slabimi« javnimi stroški. Prve je postavila v kontekst varnosti, sodstva in kupne moči, na področju katerih napoveduje bistveno več denarja, druge pa v kontekst Evropske unije, za katero da bi morala Francija prispevati precej manj kot doslej. Marine Le Pen, ki kliče po diplomatski, ekonomski, finančni, socialni, demografski, kulturni »samozadostnosti« Francije, je javno podprla nekdanja diva Brigitte Bardot: pozivala je župane, naj dajo Le Penovi 500 potrebnih podpisov za nastop na predsedniških volitvah.

François Bayrou

Ena najbolj priljubljenih tem 60-letnega Françoisa Bayrouja, predsednika in ustanovitelja sredinskega Demokratičnega gibanja (Modem), je Evropa. Kakor je pred kratkim izjavil v Strasbourgu, je Evropska unija »ključna usoda Francije«. So področja, na katerih Evropejci ne morejo delovati drugače kakor skupaj: mednarodna trgovina, boj proti davčnim oazam, »Evropa je po svoji naravi polje solidarnosti«. »Bolezen ali ranljivost katere od njenih članic pomeni ranljivost drugih.« Zato Evrope ne more voditi le dvojec Merkozy, ampak kliče Bayroujeva demokratična Evropa, v kateri ne sme biti razlik med državami članicami, po federalni ureditvi in predsedniku, ki bi ga izvolili vsi Evropejci. Bayrou je tudi politik, ki glasno opozarja na načela republike kot temelja državljanskih svoboščin in odgovornosti: na laičnost, izobraževanje, proizvodnjo. Pravi še, da je glas mladih, brezposelnih, ljudi z minimalnimi plačami in vseh drugih družbeno pozabljenih. Po prepričanju avtorja silno uspešne knjige o »svobodnem kralju« Henriku IV., konjerejca, nekdanjega evropskega poslanca, učitelja klasičnih jezikov ... je v Franciji čas za šesto republiko. Bayrouja, ki je v politiki že tri desetletja, med drugimi podpira nekdanji belgijski premier Guy Verhofstadt, po raziskavi Ifopa (2. do 5. aprila) pa se lahko v prvem krogu 22. aprila nadeja 10 odstotkov glasov. Nekdanji minister za izobraževanje v treh desnih vladah se, trdno na politični sredini, tokrat že tretjič poteguje za predsedniški stol; leta 2007 so mu volivci namenili približno 19-odstotno podporo. Rojen v kmečkem, a kultiviranem okolju v Pirenejih, kjer še vedno živi s svojo osemčlansko družino, je prepričan, da pomenijo globoke korenine močno drevo in zdrave sadeže.