Boštjan Videmšek, zunanja politika
Bengazi − Abdel Rahman Šangal je koordinator zunanjepolitičnih zadev v libijskem Nacionalnem prehodnem svetu, ki vodi upor proti režimu polkovnika Moamerja Gadafija. Nekdanji veleposlanik Libije pri Združenih narodih je ta teden skupaj s svojim moštvom na diplomatski misiji po sredozemskih državah, od katerih želi pridobiti uradno priznanje »novega libijskega vodstva«.
V Sloveniji, kjer se je del vodstva libijskih upornikov mudil v petek, po naših informacijah ni naletel na gluha ušesa. Gospod Šangal je prepričan, da je Gadafijev režim poražen in da bodo libijski uporniki že čez nekaj dni slavili polkovnikov padec. Potem ko se je srečal s predsednikom vlade Borutom Pahorjem in zunanjim ministrom Samuelom Žbogarjem, je posebej za Delo povedal, da se je pripravljen osebno pogajati z Gadafijem o načinu njegovega umika. »Predlagal bi mu, da je zanj najbolje, da odide pred sodnike Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu. V Libiji je zanj prenevarno,« je bil jasen zunanji minister libijskih upornikov.
Od začetka libijske revolucije so minili že skoraj štirje meseci. Kaj ste v tem času dosegli in kakšni so – tukaj in zdaj – vaši cilji?
Libijska revolucija je del vstaje arabskih ljudstev, ki se je prek Tunizije in Egipta zelo hitro razširila tudi v Libijo. Revolucijo je začela naša mladina. Hoteli so svobodo. Zase in za druge. Hoteli so novo Libijo. Odšli so na ulice in zahtevali svoje pravice. In kako se je odzval režim Moamerja Gadafija? Na ulice so poslali tanke in ostrostrelce! Množično so pobijali svoje ljudi. Glede na to, da ste bili pred kratkim v Bengaziju, gotovo dobro veste, kaj se je tam – in drugod po Libiji – dogajalo v drugi polovici februarja in v tednih pred začetkom mednarodnega vojaškega posredovanja.
Naš največji dosežek je, da se danes večina Libijcev želi znebiti Gadafija. Povsod po državi prevladuje konsenz, da je zdaj zadnji čas za zgraditev nove, svobodne in demokratične Libije. Pri ljudeh nam je uspelo močno dvigniti zavest. Naš upor ni plemenski ali regionalen; je – nacionalen! Zdaj ne gre več le za Bengazi, Adždabijo, Misrato, Zintan... Gre za vso Libijo. Zgodba o plemenski ali državljanski vojni je navadna propaganda. Dogodki v Libiji so politično povsem drugačni kot v Tuniziji in Egiptu. Vzorec je popolnoma drugačen. Mi smo se odločili, da se bomo za svojo svobodo bojevali z orožjem. S prelivanjem krvi. Svoje borce imamo po vsej državi. Vedno močnejši smo tudi na zahodu Libije, kjer se naši borci s hribov spuščajo v doline in napadajo Gadafijeve sile.
Najpomembneje je, da nas pri tem podpira mednarodna skupnost. To se izraža tako z resolucijo Združenih narodov, podaljšanim Natovim mandatom za delovanje v Libiji, priznanjem našega Nacionalnega prehodnega sveta in obtožnico, ki jo proti Moamerju Gadafiju in njegovemu režimu pripravlja Mednarodno kazensko sodišče v Haagu.
V kakšni »formi« je trenutno Gadafi?
Mednarodne ekonomske sankcije so ga uničile. Zmanjkalo mu je denarja. Njegovo premoženje v tujini je v celoti zamrznjeno. Nafte ne more prodajati. Nima več skoraj nič manevrskega prostora. Tudi vojaško smo zdaj mi močnejši. Motiv je na naši strani. Natanko vemo, za kaj se borimo. Podaljšanje Natovega mandata za devetdeset dni nas je zelo razveselilo, saj je Gadafi sanjal, da se to zaradi morebitnih nesoglasij znotraj zavezništva ne bo zgodilo. Ponovno se je uštel. Njegove možnosti za politično preživetje so zdaj nične. Koridor za njegov beg se je zelo zožil. Njegovi dnevi so šteti. Misrata je v celoti osvobojena. Kljub vsej brutalnosti režima se približujemo Tripoliju. Pod našim nadzorom je čedalje več pomembnih mest. V naše vrste prestopa tudi vse več Gadafijevih visokih častnikov in politikov.
Gadafi se skriva v svojem bunkerju in išče možen izhod. Pogovarja se s predstavniki Združenih narodov. S tem nimamo nobenih problemov. Lahko sedemo in se pogovarjamo.
Bi mu morali soditi v Libiji – ali bi ga vi takoj izročili haaškemu sodišču?
Morda se bo odločil za kompromis. Pripravljeni smo na pogajanja, a zanj je preprosto prenevarno, da bi ostal v Libiji. Z vašim premierom in zunanjim ministrom smo se pogovarjali o morebitni spravi v Libiji. To je izjemno pomembno, saj se moramo izogniti nadaljnjim konfliktom in maščevanju. Vse je odvisno od Gadafija. Če bi me vprašal za nasvet, kaj naj naredi, bi mu dejal, da je zanj najbolje, če odide pred sodnike Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu. Zaradi vsega, kar je storil, mu v Libiji nihče ne bo mogel zagotoviti varnosti. Ubijanje, posilstva, mučenja, zlorabe...
Ste se vi osebno pripravljeni pogajati z Gadafijem o načinu njegovega umika?
Vse je odvisno od njega. Kadar koli lahko pokliče posebnega odposlanca Združenih narodov za Libijo Abdelilaja al Hatiba in mu predstavi svoje ideje o umiku ter pogoje za svoj odstop. Posebni odposlanec je ves čas na poti med Bengazijem in Tripolijem.
Razmere na bojišču so bile dolgo nekako zamrznjene, v zadnjih tednih pa so vaši borci spet precej bolj aktivni. Kaj pričakujete v prihodnjih dveh, treh mesecih?
Vse se je obrnilo za 180 stopinj. Nikakršnega zatišja ni na bojiščih. Mi smo iz dneva v dan močnejši. Napredujemo. Na zahodu nam gre zelo dobro. Proti Tripoliju prihajamo z dveh strani. Nisem le optimist. Sem več kot to – že čez nekaj dni boste na televizijskih zaslonih videli napise »breaking news« o tem, da je Gadafi padel. Verjemite, da to niso le moje pobožne želje.
Vaši borci so bili na začetku bojev povsem neizkušeni, slabo oboroženi in slabo vódeni. To se je zdaj popravilo, a še vedno se zdi, da vojaška zmaga v Tripoliju ne bo mogoča brez večje mednarodne pomoči. Bi radi, da bi bil Nato še bolj agresiven?
Zelo cenimo pomoč Nata in naklonjenost mednarodne skupnosti, ki je za nas izjemno pomembna. Podpora nam je v veliko pomoč. A v navzočnost Natovih kopenskih enot ne bomo nikoli privolili.
Gadafijeve sile so zdaj precej bolj šibke kot pred dvema mesecema. Veliko njegovih vojakov je pobegnilo. Veliko jih je prestopilo na našo stran – tudi visoki častniki. Gadafi je tudi vojaško v izgubljenem položaju. Zanj se borijo le še kriminalci, plačanci in tisti, ki se bojijo maščevanja in jim kaj drugega niti ne preostane. To so morilci. Presenečeni boste, kako hitro bomo v Tripoliju. Morda še pred prihodnjim petkom!
Kako so potekali vaši pogovori s slovenskimi oblastmi?
V marsičem smo se strinjali in se zavezali, da bomo poglobili naše odnose. Tako Libija kot Slovenija sta majhni sredozemski državi. V prihodnosti bi radi medsebojno sodelovali. Imamo skupne izkušnje. V času Jugoslavije je v Libiji delalo veliko slovenskih delavcev in zdravnikov, v bivši Jugoslaviji, tudi v Sloveniji, pa je študiralo veliko Libijcev. Vaši vladi se zahvaljujem za pripravljenost na pogovore o priznanju našega Nacionalnega prehodnega sveta. Upam, da se bo to zgodilo v prihodnjih dneh.
Kakšen je vaš odziv na še sveže poročilo posebne komisije OZN, ki je med obiskom v Libiji ugotovila, da sta obe strani – tako vladna kot uporniška – zagrešili vojne zločine in zločine proti človeštvu?
Ne ne ne... Tega se ne da primerjati. Komisija je opravila svoje delo in pripravila poročilo, toda vedeti morate, da mi nimamo vojske, da nismo mi začeli vojne. Bili smo napadeni. Vojne zločine in zločine proti človeštvu je zagrešil Gadafijev režim, proti tistim posameznikom, ki so na naši strani prekršili pravila igre, pa bomo sprožili preiskavo in jim, če bo treba, tudi sodili. Zločinov ne bomo opravičevali.