General Frank Gorenc, slovenski Američan nad nebom Evrope in Afrike

Washington – Poveljnik letalskih sil na starem kontinentu bo od 2. avgusta general Frank Gorenc. Ime ni naključje; ameriški časnik, ki si bo na rame nadel četrto zvezdico in postal 38. aktivni oficir s tako visokim činom, se je rodil v Ljubljani.

Kmalu po začetku pogovora v njegovi stari pisarni sredi Pentagona je bilo jasno, da je klen Američan, ponosen na državo in še bolj na vojsko, ki mu je omogočila tako bleščečo kariero. Toda čeprav je morda pozabil materni jezik, ni pozabil države svojega rodu.

Kako je vaša družina prišla v ZDA?

Odšli smo leta 1961, takrat še seveda iz Jugoslavije. Glavna razloga sta bila, da so v Milwaukeeju v zvezni državi Wisconsin živeli že trije očetovi bratje, in želja staršev, da z bratom dobiva dobro izobrazbo. Moja mama je bila odločna, da morava z bratom izrabiti vsako priložnost, ki se ponuja. Bil sem otrok, ki je vedno odšel v poletno šolo, pa čeprav mi ne bi bilo treba, učil sem se igrati trombon, pa tipkanja ... Večkrat ponavljam, da je ena od prednosti slovenske kulture, ki se drži tudi mene, delavnost. Slovenci imajo močno delovno etiko in v tem pogledu sem uresničitev takšnega slovenskega duha.

Ste kot sin priseljenske družine morali delati več, se bolj izkazati kot drugi?

Ne bi rekel. Največji izziv za vsakega priseljenca je jezik. Ob prihodu sem imel štiri leta, zato sem to tudi najmanj občutil. Otroci hitro prevzamejo nov jezik. Brat je bil star osem let in je imel več težav. Starši pa so morali od prvega dne preživljati družino brez znanja jezika. Pet let sta hodila v večerno šolo, da sta dovolj obvladala osnove. Na srečo je bila v Milwaukeeju obsežna slovenska skupnost, živeli smo čez cesto od slovenske cerkve sv. Janeza Evangelista, nad gostilno mojega strica. Veste, cerkev poleg gostilne, v tem je veliko dediščine (smeh) ...

Zakaj ste se odločili za vojaško kariero?

Zgodba je preprosta: v ameriški vojski služijo prostovoljci, in da jih privabi, jim ponuja številne priložnosti. Za 17-letnika ob koncu srednje šole je bila letalska akademija v Colorado Springsu fantastična priložnost za dobro univerzitetno izobrazbo. Zame to ni bil domoljubni klic, temveč možnost za šolanje. Pripomogel je tudi bratov vpliv; ko sem ga obiskal v Colorado Springsu, sem takoj pomislil, to je zame.

Zelo hitro ste napredovali. Kaj je bil razlog za tako uspešno pot?

Oh, nikoli se nisem ukvarjal s hitrostjo napredovanja. Ne vem, ali je bilo res tako hitro, je bilo pa zagotovo nepretrgano. Predvsem sem bil imenovan na položaje, ki so zahtevali ustrezen čin. Da sem dosegel takšno raven, je zame velik dosežek.

Ste kdaj delali s Slovensko vojsko ali ocenjevali njeno izurjenost?

S pripadniki Slovenske vojske nisem nikoli neposredno sodeloval, sem jih pa srečeval po vsem svetu, v BiH, na Kosovu, v Afganistanu. Nazadnje na vadbišču Grafenwöhr v Nemčiji; mislim, da je šlo za enoto za komunikacije. Vsa poročila, ki jih dobim, so bila pozitivna. In verjemite, da jim sledim; vedno, ko naletim na slovensko enoto, se pri poveljnikih pozanimam, kako so se odrezali. Ste mlada sila, ki je razumljivo bolj usmerjena v zagotavljanje humanitarne pomoči, toda zagotovo gradite zmožnosti, ki se vključujejo v Nato.

Slovenci sicer ne slovimo kot ljubitelji vojaškega poklica, v ZDA pa je vojska veliko bolj čislana.

Težko komentiram odnos Slovencev do vojske. Toda verjamem, da mora obstajati občutek ponosa na opravljeno, zlasti glede na mirovniške naloge Slovenske vojske. Vojska se je vame vrasla, saj so me sprejeli z odprtimi rokami, odprta so ti vrata do vrha. Poglejte mene; sem priseljenec, kmalu pa bom letalski general s štirimi zvezdicami. In ponosen sem na to, kar počno naše letalske sile, predvsem ker verjamem, da rešujejo življenja. Ne samo pri pomoči v naravnih nesrečah, tudi v bojnih operacijah, saj vztrajamo pri natančnosti, spoštovanju mednarodnih zakonov, pri čim bolj humanem izvrševanju naših nalog.

Kako gledate na uporabo brezpilotnih letal?

Ko sem poveljeval v Iraku, sem tudi sam upravljal predatorja (brezpilotno letalo, oboroženo z raketami, op. p.). Pri nas ne uporabljamo izraza brezpilotna letala, temveč daljinsko vodena letala, saj jih vodijo profesionalno usposobljeni letalci. Da lahko letijo, je vpletenih veliko ljudi. Rad poudarjam, da njihova uporaba naredi pilote boljše. Njihova zmožnost ostati dolgo v zraku omogoča, da si lahko zelo previden pri uporabi sile. Če jo sploh uporabiš, saj zelo pogosto samo opazujemo.

Številne države v Evropi ne izpolnjujejo finančnih zavez članic Nata. Bo to vplivalo na prihodnost organizacije?

Veliko evropskih držav se sooča z varčevalnimi ukrepi, imamo jih tudi v ZDA. Naše letalske sile so zavezane vrsti poslanstev, ki jih ljubosumno varujemo, vendar bomo morali sodelovati s kopensko vojsko in mornarico ter skušati najti način, da čim bolje izkoristimo denar, ki je na voljo. Podobno velja za koalicijske partnerke; jasno nam je, da ima vsakdo omejen proračun, vendar lahko v okviru njega vsak nekaj prispeva. Ko se velikost naših vojsk manjša, se bomo morali še bolj opreti drug na drugega. Kar pomeni, da so koalicije in povezave še bolj pomembne, saj nihče ne zmore dela sam.

V Evropi je precej negotovosti po napovedi ameriške politike o zasuku na Pacifik. Kako bo ta vplival na zavezništvo?

Mislim, da bo vpliv minimalen. Zagotovo se bodo zmanjšali (vojaški) viri za Evropo, toda zasuk na Pacifik je le priznanje o gospodarski in drugi pomembnosti tega območja. Dejstvo je, da Evropa ostaja zelo pomembna za ves svet, za ZDA, zato moramo razvijati povezave in ohraniti sposobnost sodelovanja, ne glede na to, kam so usmerjeni zasuki.

Vaš osebni zasuk je bil iz Slovenca v Američana ...

Ena najboljših stvari v Združenih državah je, kako lahko se je asimilirati v družbo. Štejem se za Američana, čeprav prihajam iz Slovenije. Ko sem odraščal, mi je postalo zelo jasno, da je prvi cilj mojih staršev, naj postanem Američan. A smo slovensko kulturo spoštovali, slavili stare običaje.

Ste doma govorili slovensko?

Smo, ampak vedno pravim, da nisem prišel dlje kot na raven šolarja v drugem razredu. Če govoriš slovensko v ZDA, ti besede začno uhajati in jih vse pogosteje nadomeščaš z ameriškimi. Slovenščina je eden od tistih jezikov, ki ga moraš uporabljati, in ko je moja mama umrla, je moje znanje padlo na raven vrtca. Še vedno lahko prisluhnem pogovoru in razberem, o čem govorijo, toda vse bolj sem omejen le še na besede, kot je potica ... (smeh)

Vaš vtis o deželi?

Krasna je, vsem razlagam, da je to sončna stran Alp. Blejsko jezero ima čisto posebno avro. To me vedno spomni na dejstvo, da je slovenska skupnost v Milwaukeeju kupila zemljišče ob jezeru, postavila koče in prostoru nadela ime park Triglav. Tja smo hodilo vsako nedeljo. Del parka je bil tudi manjši otok, na katerem je nekdo postavil repliko cerkvice na Blejskem otoku. Tako sem prvič izvedel za Blejsko jezero. Slovenija je pravljično lepa in zelo sem ponosen, da so tam moje korenine.