George Bush in Tony Blair bi morala v Haag

Žrtev vojne v Iraku ni preštel še nihče, številke pa se vrtijo med 100.000 in milijonom. George Bush in Tony Blair, glavna krivca za ta zločin, bi zato morala čimprej v Haag, pravita škof Desmond Tutu, nobelovec za mir, in George Monbiot, ugledni britanski pisatelj.

Na krivdo za vojne zločine v Iraku, kjer še vedno ni miru, in na laži, povezane s to krvavo vojno, je najprej spomnil južnoafriški nobelovec za mir Desmond Tutu. »Če voditelji lažejo, kdo bo potem sploh še govoril resnico?« sprašuje temnopolti škof. Leta 2003, v dneh preden sta nekdanji ameriški predsednik George Bush in britanski premier Tony Blair napadla Bagdad, je osebno poklical v Belo hišo in govoril s Condoleezzo Rice, takratno svetovalko za nacionalno varnost. Prosil jo je, naj dajo inšpektorjem OZN, ki so iskali domnevno iraško orožje za množično uničevanje, več časa, saj do takrat še niso našli ničesar. Toda Condoleezza Rice je odgovorila, da bi to bilo preveč tvegano početje in da predsednik George Bush začetka vojne zagotovo ne bo preložil.

Odločitev o napadu na Irak je temeljila na laži, saj orožja za množično uničevanje v Iraku do danes še niso našli. Ta vojna je svet razdelila kot le malokatera doslej, ga pahnila na rob prepada, v nove vojne (Sirija) in v nove krize. Zahodni in islamski svet še nikoli nista bila tako daleč narazen, kakor sta danes. Katastrofalno je tudi stanje v Iraku. Samo lani je v Iraku v povprečju umrlo skoraj sedem ljudi na dan. Po podatkih Iraqi Body Count Projecta je od leta 2003 do danes umrlo najmanj 110.000 ljudi. Več milijonov ljudi je moralo oditi z doma. Žrtve so kajpak tudi na ameriški strani. Do konca lanskega leta je umrlo skoraj 4500 ameriških vojakov in najmanj 32.000 je bilo ranjenih.

Varuhi morale

Nobelovec Desmond Tutu poudarja, da sta vodenje države in morala nerazdružljiva. Dobri voditelji so varuhi morale. Zato v tej vojni ne gre za vprašanje, ali je bil Sadam Husein (ki mu je na oblast pomagala prav ameriška Cia) dober ali slab človek in koliko Iračanov je pobil med svojo vladavino. Dejstvo je, da se George Bush in Tony Blair ne bi smela spustiti na njegovo (ne)moralno raven. Ker pa sta to vendarle storila, sta zdaj kriva za vojne zločine, ki se tam zaradi agresije dogajajo že malodane desetletje, opozarja Desmond Tutu. Za svoj »J'accuse« se je odločil, potem ko je bil Tony Blair povabljen na mednarodno konferenco v Johannesburg in bil nagrajen z dvema milijona randov honorarja (okrog 200.000 evrov). Nobelovec, ki sicer vedno nastopa zastonj, ni bil pripravljen sodelovati v takšni družbi in je udeležbo na konferenci odpovedal.

Južnoafriški škof je prepričan, da bi morala nekdanja voditelja ZDA in Britanije čim prej pred sodnike Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu. V Beli hiši in na Downing Streetu očitno kar sami odločajo, katero državo bodo napadli, koga bodo posadili na zatožno klop v Haagu, pa tudi, kdo sme živeti in kdo ne. Osamo bin Ladna so denimo kar likvidirali. Toda zakaj bi moral v Haag samo Robert Mugabe iz Zimbabveja, zahodni voditelji, ki so zakrivili vojni v Afganistanu in Iraku, pa ne? Zdi se, kot da je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu v resnici rezervirano samo za Afriko. Doslej se je pred sodniki znašlo 16 afriških zadev, obsojen pa je bil le Thomas Lubanga iz Konga Kinšase. Dobil je štirinajst let ječe.

Nürnberška načela

George Monbiot se je v Guardianu oglasil takoj za Desmondom Tutujem, ki je svoj »J'accuse« objavil v Observerju. Znan britanski pisec in aktivist je bil v obsodbi Tonyja Blaira (in Georgea Busha) še odločnejši. Pravi namreč, da ima Blairov zločin v mednarodnem pravu dve imeni: zločin agresije in zločin proti miru. Oba zločina sta definirana v nürnberških načelih. In vojna zoper Irak sodi natanko v to kategorijo. Ministri v Blairovi vladi, tudi takratni zunanji minister Jack Straw, so to dobro vedeli. Opozarjali so ga, da je vojna lahko zakonita le, če gre za samoobrambo, za humanitarno posredovanje ali za vojno s soglasjem varnostnega sveta. Tony Blair je sicer poskušal dobiti soglasje varnostnega sveta, a ga ni dobil.

Ker za napad na Bagdad torej ni bilo nobene pravne podlage, gre v vojni zoper Irak za enega najhujših množičnih umorov v zgodovini doslej, opozarja Monbiot. V Iraku je namreč umrlo ogromno ljudi, med 100.000 in milijonom, Tonyja Blaira pa še naprej vabijo na mednarodne shode in ga (pre)drago plačujejo, kar je grozljiv dokaz dvojnih standardov, ki se jih gredo v mednarodnem pravosodju. Tony Blair se brani, da je bila vojna pravzaprav legalizirana. Z resolucijo 1441. Toda ko je bila na mizah varnostnega sveta Združenih narodov, sta tako ameriški kot tudi britanski veleposlanik javno povedala, da omenjena resolucije ne omenja uporabe sile. Britanski diplomat je jasno izjavil, da »tu ni nikakršnega avtomatizma«. Na to je Tonyja Blaira takrat zelo jasno opozorilo tudi britansko pravosodje.

Nekdanji britanski premier je seveda odgovoril Desmondu Tutuju. Dejal je, da je vztrajanje pri tem, da je vojna temeljila na laži, nesmiselno. V vojni proti Sadamu Huseinu da je namreč šlo tudi za moralo. Toda George Monbiot je Blairu v hipu vrnil udarec. Moralnih razlogov za vojno proti Iraku je bilo v resnici morda kar nekaj, a prav nič manj jih ni bilo tudi zoper to vojno. In ti so bili zagotovo veliko močnejši, dodaja Monbiot.

Slovenski del krivde

Desmond Tutu in George Monbiot sta s svojim pisanjem dregnila v temo, o kateri zahodni politiki vztrajno molčijo. V Iraku in Afganistanu so se in se še vedno dogajajo grozljivi vojni zločini, za katere je odgovorna agresorska okupacijska vojska. Del te koalicije voljnih je že ves čas tudi Slovenija. Zaradi tega so za vojne zločine neposredno sokrive tudi vse slovenske vlade doslej, ki so podprle in še podpirajo agresijo na Irak in Afganistan. A tudi v Ljubljani o tem najraje molčijo. In molk v tej zgodbi zagotovo ni zlato.