Globoko grlo današnjega časa?

Med drugim tudi videoposnetek zloglasnega ameriškega helikopterskega napada iz Bagdada, v katerem je bilo 12. julija 2007 ubitih dvanajst nedolžnih ljudi, med njimi dva novinarja agencije Reuters. Potem ko je omenjeni posnetek, ki so ga na spletu poimenovali v »postranski umor«, prišel v javnost, so ameriške oblasti z vsemi silami krenile v spopad s spletno informativno mrežo Wikileaks in njenim ustanoviteljem Julianom Assangeem, ki je svoj medij sicer pognal že leta 2006. Kmalu po objavi iraškega videa je Wikileaks javnosti predstavil deset tisoče tajnih dokumentov o afganistanski in iraški vojni, ki so (predvsem) ameriški javnosti obe veliki vojni prikazali v povsem drugačni luči, kot so je bili vajeni.

Ko so pred mesecem dni v javnost prišle tudi diplomatske depeše, so se v boju proti Wikileaksu in njegovem ustanovitelju združile svetovne elite – v koaliciji nejevoljnih so se skupaj znašli mnogi svetovni politiki, gospodarstvo, pravosodje in obveščevalne službe. Sledila je aretacija Juliana Assangea. A v senci njegovega boja z elitami in obtožbami za posilstvo je potekala mnogo manj »glamurozna« in tragična zgodba.

Prva dva meseca po aretaciji je Bradley Manning preživel v zaporu v Kuvajtu, od koder so ga premestili v marinski zapor v Quanticu v Virginii, kjer – čeprav še ni obiskal sodišča – ves čas biva v samici. Njegova celica meri dva metra v širino in štiri v dolžino. Med peto uro zjutraj in osmo zvečer ne sme spati, v celici ne sme telovaditi, televizijo lahko glede le eno uro na dan, je na močnih antidepresivih. Zanj veljajo podobne razmere kot za »sovražne bojevnike« na vrhuncu vojne proti terorizmu. Manningov prijatelj, ki ga lahko vsaka dva tedna obišče v zaporu, je novinarjem povedal, da se je Bradley močno spremenil in da ni več sposoben zares inteligentnega pogovora. Podobno menita tudi njegov vojaški odvetnik David Coombes in Jeff Paterson, ki vodi skupino za pomoč Bradleyju Manningu in zbira denar za njegovo obrambo. Paterson je prepričan, da bi zaporniško ravnanje z Manningom lahko označili za – mučenje.

Manning je odrasel v Oklahomi, v problematični družini. Veljal je za posebnega fanta, ki se je nerad družil z vrstniki, večino časa pa je preživel za računalnikom. Po ločitvi staršev se je z mamo preselil v Wales, kjer je dokončal srednjo šolo, in se nato vrnil v Združene države. Zaradi odprte homoseksualnosti ga je oče vrgel iz hiše, večkrat pa je bil, tako so v zadnjih tednih novinarjem pripovedovali njegovi najboljši prijatelji, zaradi svoje spolne usmerjenosti javno nadlegovan in zasmehovan. Predvsem v ameriški vojski, ki se ji je po vrsti slabo plačanih začasnih služb pridružil leta 2007. V Irak je odšel oktobra 2009. Na misiji se je znašel v hudih težavah. Njegova dolgoletna zveza je razpadala. Na terenu se ni znašel. Vojska ga je iz specialista degradirala v navadnega vojaka.

V dnevih, ko naj bi iz njegovega računalnika – kot obveščevalec je imel dostop tako rekoč do vseh dokumentov – najbolj curljalo, je na zid svojega računa na facebooku, kjer je na njegovem profilu zapisano »Vzemi me takšnega, kot sem, ali pa sooči s posledicami«, med drugim zapisal:

30. 4. 2010: »Bradley Manning je zdaj prepuščen potopljajočemu se občutku, da nima ničesar več …«
5. 5. 2010: »Bradley Manning je več kot frustriran z ljudmi okoli sebe in družbo nasploh.«
6. 5. 2010: »Bradley Manning ni del opreme.«
Tri tedne pozneje so ga aretirali.

Če bodo Manninga na sojenju pred vojaškim sodiščem – sojenje naj bi bilo kmalu – obsodili za izdajo tajnih dokumentov, mu grozi 52 let zapora. Samo v Pentagonu se z Wikileaksom trenutno ukvarja 120 ljudi.

Julian Assange trdi, da je za Manninga prvič slišal iz časopisov. »Wikileaksova tehnologija je bila narejena tako, da že od začetka ne poznamo identitet ljudi, ki nam dostavljajo material,« je povedal novinarjem. Assangea bi švedsko sodišče lahko izročilo ameriškemu, če bi slednje imelo dokaze, da je Manninga nagovarjal h kopiranju in pošiljanju tajnih sporočil ter mu pri tem pomagal s programsko opremo. Če je bil Assange le »pasivni (s)prejemnik« sporočil in dokumentov, tako trdijo pravniki, mu sodišče ne bo moglo do živega. »Z obtoževanjem Assangea, da je z Manningom zarotniško načrtoval curljanje informacij in dokumentov, se želijo oblasti izogniti soočenju z zoprnimi vprašanji, zakaj se niso sodno spravile tudi na tradicionalne novinarske organizacije, ki so prav tako razkrile informacije, za katere vlada pravi, da bi morale ostati tajne,« so zapisali v New York Timesu.

Privrženci Wikileaksa in Manningovi prijatelji se bojijo, da se bo mladi vojak v samici zlomil in priznal tudi reči, s katerimi ni imel ničesar.