Tiskane izdaje
Ameriškega podpredsednika Joeja Bidna so kitajski državni mediji pričakali z opozorilom. »Našemu obiskovalcu je treba znova povedati: Japonska enostransko spreminja dosedanje stanje ... Kitajska samo odgovarja na provokacije.« Tako so zapisali v uvodniku časopisa China Daily v članku V vednost gospodu Bidnu.
Ko je ameriški podpredsednik v sredo okoli poldneva stopil z letala na pekinškem letališču, je imel v žepu že spremenjen opomnik za pogovore s kitajskim partijskim in državnim voditeljem Xi Jinpingom. Namesto da bi se pogovarjala predvsem o trgovini in naložbah, kakor sta sprva načrtovala, se bosta posvetila predvsem varnosti v regiji.
V Washingtonu že pritiskajo na predsednika Baracka Obamo in od Bele hiše zahtevajo jasno stališče do kitajskega zračnega obrambnega območja v Vzhodnem kitajskem in kmalu verjetno tudi Južnem kitajskem morju, vendar je Biden kljub temu deloval spravljivo in dal vedeti, da si bolj želi kompromisa kakor odkrit spor. S posebnega letala Air Force 2 je izstopil z vnukinjo Finnegan in sinom Hunterjem ter tako dal vedeti, da bo ameriški podpredsednik pozval kitajsko vodstvo k tesnejšemu sodelovanju, ne k vojni.
Toda Kitajci so imeli v žepih prepis njegovih pogovorov z japonskim premierom Šinzom Abejem, s katerim se je pogovarjal dan pred tem. Z rdečo so podčrtali Bidnovo izjavo o tem, da je Amerika »zaskrbljena, ker poskuša Kitajska spremeniti dosedanje stanje v Vzhodnem kitajskem morju«, zato so »razmere v regiji čedalje bolj napete, čedalje verjetnejše so tudi nesrečne napačne odločitve«.
»Washington očitno podpira Japonsko,« ugotavljajo v časopisu China Daily. Bidna so sicer pohvalili kot »najboljšega ameriškega aduta za reševanje krize«, vendar uvodnik, napisan v slogu partijske propagande, že pred uradnim začetkom obiska napoveduje, da od srečanja ni mogoče pričakovati bistvenih novosti, če bo ameriški podpredsednik samo ponovil napačna stališča svoje vlade.
Slab začetek ...
Mandat vsake nove generacije kitajskega vodstva se po neki nesrečni tradiciji začne s krizo v kitajsko-ameriških odnosih. Enkrat je bila povod za krizo razglasitev neodvisnosti Tajvana, drugič trčenje kitajskega lovskega letala z ameriškim vohunskim letalom nad Južnim kitajskim morjem, zdaj je krizo povzročila razglasitev zračnega obrambnega območja. Toda v bistvu gre pravzaprav vedno za to, da Peking zahteva od Washingtona, naj se sprijazni s tem, da Kitajska postaja velesila; da ji bo morala Amerika prepustiti prevlado v regijah, ki logično sodijo v kitajsko vplivno območje; ter da država z 1,3 milijarde ljudi in z 2,3 milijona vojakov, kmalu pa tudi z vesoljskim laboratorijem na Luni, ne bo sprejemala nikogaršnjih pravil igre. Pravila bo namreč določala sama.
Dan pred Bidnom je verjetno po naključju v Peking pripotoval Viktor Janukovič, ki je zapustil domači splošni kaos in se odpravil daleč na vzhod, da bi poiskal »kitajsko rešitev« finančne krize. Vsem je bolj ali manj jasno, kaj pričakuje od Kitajcev, in to je mogoče izraziti celo s številkami. Peking je Ukrajini že posodil 10 milijard dolarjev, ravno zdaj, ko mora Kijev poplačati več kot 15 milijard dolarjev dolgov, bi bilo novo posojilo odrešilno. Poleg tega je Kitajska povedala, da je pripravljena za 50 let zakupiti pet odstotkov ukrajinskega ozemlja, da bi na njem gojila žito in svinje. Zdi se, da so najvišji predstavniki obeh držav o tem že sklenili sporazum, ne da bi dopustili javno razpravo in prisluhnili mnenju strokovnjakov.
Najprej bodo kitajskim podjetjem odstopili 100.000 hektarjev njiv vzhodno od Dnepropetrovska, nato pa bo Ukrajina odstopila še 2,9 milijona hektarjev na različnih lokacijah ter tako postala največja žitnica Kitajske, ki ji čedalje bolj primanjkuje primernih obdelovalnih površin.
Piton
Strateško povezovanje Kitajske in Ukrajine bi lahko razumeli tudi kot »odgovor na provokacije«. Peking si morda res ne prizadeva tako močno preprečiti vstopa te države v Nato, kakor to počnejo v Moskvi, vendar novo širjenje severnoatlantskega zavezništva na vzhod ni v njegovih interesih. In sicer zato, ker je Peking prepričan, da se Nato ovija okoli ideoloških tekmecev zahoda kakor piton in da je navsezadnje tudi japonsko-ameriško vojaško zavezništvo njegov sestavni del, ki preprečuje Kitajski, da bi se še naprej krepila. Kitajski se zdi, da je za vse države nekdanjega komunističnega bloka vstop v EU odvisen od članstva v Natu, zato je seveda jasno, da bo podprla Janukoviča, ki se upira proevropskim idejam v svoji državi.
Od trenutka, ko je ameriški podpredsednik stopil na kitajska tla, je bilo jasno, da je z vsako novo krizo v odnosih med Pekingom in Washingtonom azijska sila čedalje samozavestnejša in pripravljena čedalje odločneje braniti svoje strateške interese daleč od svojih meja.
Biden je poskušal preusmeriti pozornost k drugim temam tako, da je najprej obiskal konzularni urad svojega veleposlaništva v kitajskem glavnem mestu in mladim Kitajcem v vrsti za ameriški vizum povedal, da bodo v ZDA izvedeli, da so »inovacije mogoče samo tam, kjer ljudje svobodno dihajo«. »Nekaj popolnoma novega lahko storimo samo tako, da razbijemo stare kalupe,« jim je sporočil in dodal, da upa, da se bodo o tem lahko prepričali med obiskom v Ameriki.
Morda še ni utegnil prebrati rezultatov globalnega preverjanja kakovosti izobraževanja, ki pravijo, da so ameriški dijaki daleč za azijskimi, zlasti za tistimi v Šanghaju, ki se je prebil na vrh seznama. In morda še ne razume, da se kitajsko vodstvo drugače loteva razbijanja starih kalupov.
Od Ukrajine je, denimo, kupilo letalonosilko in zdaj množično izdeluje vojaška lovska letala J-15, katerih oporišče bo prav na tej ladji kot simbolu nove Kitajske. Torej Kitajske, ki je razbila kalup ameriške prevlade v azijskem Tihem oceanu.
