Barbara Kramžar, gospodarstvo
Grki so tudi uradno med tistimi, ki v Evropi delajo največ ur na teden. Zadnja raziskava OECD, ki je sicer preračunavala predkrizno leto 2008, kaže, da so Grki z 2120 delovnimi urami delali za 48 odstotkov več kot na primer Nemci z 1429 urami.
Ob takšnih številkah je skorajda mogoče razumeti bes, ki ga spet gledamo na grških ulicah, toda takšne številke ne povedo vsega ne o Grčiji ne o Nemčiji, v tem primeru v veliko grško škodo.
Ljudem, ki se ob takšnih podatkih zagotovo ne počutijo krive za krizne razmere, bi morali zato vodilni politiki še bolj jasno razložiti, zakaj se morajo žrtvovati za boljši jutri in to tako, da bodo med svojimi delovnimi urami, četudi jih bo morda manj, ustvarili mednarodno konkurenčno vrednost. Namesto tega je eden od treh stebrov tehnokratske vlade Lukasa Papadimosa, voditelj Laosa Jorgos Karacaferis, nekaj ur po težavnem sprejetju novih varčevalnih ukrepov sporočil, da se ne more strinjati z zahtevami EU, Mednarodnega denarnega sklada in evropske centralne banke, ki v rokah držijo 130- milijardni sveženj pomoči in še stomilijardni odpis dolgov. Še več, Karacaferis zahteva, naj voditelja misije IMF v Grčiji Poula Thomsena razglasijo za nezaželeno osebo.
Zahteve po tiralici za predstavnike trojke
Njegove besede odmevajo na ulici, potem ko je bilo že videti, da se bodo Grki, tako kot Irci ali Portugalci, sprijaznili s svojo nesrečo, se je današnjih protestov po ocenah policije udeležilo več kot enajst tisoč ljudi in nekaj sto jih je spet metalo molotovke in kamenje. Predstavniki sindikata policistov, ki tudi sodelujejo pri dvodnevni stavki, pa so šli še dlje od Karacaferisa, zahtevali so takojšnjo tiralico za vse predstavnike trojke EU, IMF in ECB. Po njihovem prepričanju hočejo ti »okrniti nacionalno suverenost in oropati grški narod«. Težke besede.
Evrski finančni ministri zahtevajo, da grški parlament do nedelje podpre zadnje varčevalne ukrepe, med katerimi je poleg petinskega znižanja zajamčene plače že kdo ve kolikič tudi začetek odpuščanja v prenapihnjenem državnem aparatu. Pod premierom Jorgosom Papandreujem so Grki ignorirali večino obljub, v katere so jih prisilili evropski in mednarodni upniki, in v evropskih prestolnicah in v Washingtonu se upravičeno bojijo, da se bo to zgodilo tudi zdaj. Poleg parlamentarnega soglasja zato tudi zahtevajo, naj se do srede še vse stranke, ki podpirajo začasnega premiera, pisno zavežejo, da bodo spoštovale dogovorjeno.
Smrtna obsodba za Pasok in Novo demokracijo?
Se v trojki zavedajo, da je to ob razpoloženju, kakršno je spet zajelo grške ulice, in samo nekaj mesecev pred volitvami morda smrtna obsodba tako za Pasok kot za Novo demokracijo, saj Laos, ki ima v tristočlanskem parlamentu le 15 sedežev, ni tako pomemben? Kaj pa, če bi bila to celo nekakšna »kolateralna škoda«, ki se je niti ne bi otepali? V desetletjih, ko se je Grčija iz nekdanjega nedemokratičnega, a gospodarsko uspešnega »sredozemskega tigra« spremenila v demokratično državo s hudimi gospodarskimi težavami, sta se na oblasti menjavali obe stranki in zdaj je videti manj pomembno, da prvo imenujejo socialistična, drugo pa liberalno-konservativna: obe sta izmenično širili nenadzorovano državo blaginje ne glede na stroške, ki jih je to prineslo državi. Po vsakih volitvah, očitajo kritiki, so zmagovalci dodobra okrepili vrste državnih uslužbencev s svojimi privrženci, kar v grškem primeru pomeni zaposlitev do upokojitve ter pokojnino do smrti, za neporočene potomce ženskega spola pa še čez.
Naj ti ljudje še tako pridno delajo, so najbrž odveč že od prvega dneva zaposlitve in breme za že tako nekonkurenčno gospodarstvo. Trojka sodi, da ima Grčija najmanj 150.000 državnih uradnikov preveč. Bi lahko druge stranke, če se jim bo na prihodnjih volitvah posrečil veliki met, razkrile ta vzorec molzenja države? Nova demokracija, ki bi imela zdaj, pred sprejemom najnovejših varčevalnih ukrepov, največ možnosti za uspeh na volitvah, morda ne bo hotela razkrivati lastnih napak in tudi sicer bi evropski voditelji, če bi bili iskreni, priznali, da je njen voditelj Antonis Samaras zanje prava môra, čeprav uradno podpira tehnokratskega premiera.
Gospod Ohi (Ne), kot mu pravijo, trdi, da bo neusmiljeno varčevanje dokončno prizadelo porabo v času, ko je gospodarstvo že tako na kolenih. Misli tudi, da bi morali gospodarstvo spodbuditi k delovanju z nižjimi davki, namesto da jih višajo. Vse to morda celo drži, če Grčija ne bi imela orjaškega dolžniškega bremena in če ne bi bilo množičnega neplačevanja davkov. Izmenično s Pasokom je tudi Nova demokracija sodelovala pri teptanju najpomembnejših načel pravne države, kar je zagotovo tudi plačevanje davčnih obveznosti. Pri EU, IMF in ECB pa imajo vse manj živcev za državo, ki se v nasprotju z večino drugih, ki so tudi preveč zapravljale, upira vsem dogovorom.
Morda pa se je novo dejanje grške drame že začelo odvijati: dva ministra in trije drugi visoki uradniki Papadimosove vlade so v petek naznanili svoj odstop.