Tiskane izdaje
Atene - Čeprav grške oblasti in evropski birokrati vse bolj pogosto omenjajo, da je najhujše že za Grčijo, največjo žrtvijo finančne krize, je resnica povsem drugačna. Finančna poročila so namreč polna številk, krizo in njene celostne posledice pa živijo resnični ljudje.
Na glavnem atenskem trgu Sintagma, na katerem so od leta 2010 do 2012 potekali množični in srditi protesti proti uvajanju varčevalnih ukrepov, ki so Grčijo v rekordnem času spremenili v državo tretjega sveta, še vedno večkrat na teden potekajo protesti. Javnih uslužbencev. Sindikatov. Zaposlenih v zasebnem zdravstvu. Študentov.
A protesti so mirni, skoraj neslišni. Redkokdaj se jih udeleži več kot petsto ljudi. Zdi se, da so postali sami sebi namen. Nekakšna folklora upora, ki se zaveda, da je povsem brez vpliva in ga v njegovem boju vodi inercija. A tudi inercija je v zadnjih vzdihljajih. Grčija je tako utrujena, da ne more več niti glasno zakričati. Tako celostno je poražena, da se je navadila na bolečino. Na stalno, a stopnjujočo se bolečino.
»V zadnjih treh letih in pol so mi štirikrat znižali plačo. Zdaj zaslužim pol manj kot pred začetkom krize, moja žena pa je brezposelna. Imava dva otroka, ki hodita v osnovno šolo. Živiva v najemniškem stanovanju. Dolgujeva za elektriko, za najemnino pa si sposojava od mojih in ženinih staršev. Vsak mesec sva bolj zadolžena. Lahko se zgodi, da me bodo kot javnega uslužbenca med množičnim odpuščanjem, ki ga v dogovoru z Evropsko unijo izvaja naša vlada, odpustili že do konca tega leta. Nič ne morem storiti. Hodim na proteste, ker tu ljudje čutijo in razmišljajo enako kot jaz. Vem pa, da ne bomo nič dosegli,« je v ponedeljek zvečer na ploščadi pred helenskim parlamentom dejal gospod Pavlos M., komunalni uslužbenec iz Pireja, ki se je udeležil manjšega protestnega shoda javnih uslužbencev.
Na dan, ko so bili med decembrom 2008 in jesenjo 2012 napovedani protesti, so središče Aten ponavadi že nekaj ur pred začetkom okupirali pripadniki posebnih enot grške policije. Med protesti v ponedeljek in torek jih je le ducat stalo pred bližnjimi poslopji bank. Tudi za policiste, ki so po naročilu predstavnikov »najstarejše demokracije na svetu« brutalno obračunavali z ljudmi, ki so prišli na ulice, da bi izrazili nestrinjanje z ukinjanjem socialne države in svoboščin, so protesti postali vsakodnevna rutina, katere srčni utrip je nižji kot kadarkoli v zadnjih petih letih in pol.
A Grčija še naprej drvi navzdol. Če se je brezposelnost v zadnjih dvanajstih mesecih »stabilizirala« pri približno 27 odstotkih (pri mladih je skoraj 65-odstotna), je cena dela v zadnjih letih drastično padla. Počasi izginjajo še zadnji ostanki socialne države. Polje javnega se krči. Skoraj tretjina ljudi že živi na robu revščine, dobrih 10 odstotkov pod njim.
Razpadajoči odvisnik
Kljub temu da je razkroj države, ki so jo posojilodajalci zasvojili s poceni denarjem in spremenili v razpadajočega odvisnika, ki mu na pogon ekonomskega socialnega darvinizma nikakor nočejo ponuditi roke pomoči, očiten na vsakem koraku, Bruselj in domači lakaji ne morejo skrivati zadovoljstva ob »pozitivnih statističnih kazalcih«: med drugim so se po štirih letih pred mesecem dni na mednarodnem trgu ponovno znašle grške državne obveznice, kar naj bi bil »dokaz« grškega gospodarskega okrevanja in »povrnjenega zaupanja mednarodnih finančnih trgov«.
Cena, ki jo je, če se še malce poigramo z modernim, popolnoma razčlovečenim ekonomskim jezikom, »za stabilizacijo svojih financ« plačala Grčija, je bila enormna. Človeške usode so namreč le postranska škoda spreminjanja južne Evrope v prostor »konkurenčnosti« in »učinkovitosti«.
To se močno odraža tudi v grškem predvolilnem boju - tako na volitvah v evropski parlament kot lokalnih volitvah, na katerih se za zmago, ki bi utegnila vplivati tudi na vlado v Atenah, spopadata vladajoča Nova demokracija, ki jo vodi premier Antonis Samaras, in opozicijska Siriza pod vodstvom Aleksisa Ciprasa, ki ga mnogi vidijo kot novega predsednika vlade. A politična - in ekonomska - predvolilna debata, v katero se intenzivno vključujejo tudi ostale močne stranke, med njimi neonacistična Zlata zora in nova stranka To Potami (Reka), ki jo vodi legendarni televizijski voditelj Stavros Teodorakis, se po besedah grškega novinarskega kolega Janisa Seferiadisa sploh ne dotika resničnosti in človeških življenj. Enako, pravi Janis, velja za medije, ki ustvarjajo vzporedno medijsko resničnost in ob tem zanikajo obstoj tihe, dostojanstveno trpeče večine.
Lahkota manipuliranja
»Šest let po začetku krize se v političnem in ekonomskem življenju Grčije ni veliko spremenilo. Državo še vedno obvladujejo iste elite. Te elite bodo storile vse, da bodo ohranile svoje položaje. Zato je, denimo, v medijih tako močna gonja proti Sirizi, hkrati pa se skoraj ne poroča o tem, kako so se v vseh teh letih spremenila življenja ljudi. Mediji se raje ukvarjajo s teorijami zarote,« je pojasnil Seferiadis in dodal, da si politiki in novinarji nikoli niso bili bližje. Ne le zaradi odkritega koketiranja novinarjev s strankami, pač pa tudi zato, ker oboji veljajo za »javnega sovražnika«. V takem vzdušju je po njegovem prepričanju najlažje manipulirati.
»Ves čas se obljublja nekaj potencialno novega. Ves čas čakamo na preobrat. Ga bo prinesla Siriza? Ne vem. To bomo vedeli, če bodo ..., ko bodo prevzeli oblast. A nisem optimist. Ne vidim veliko novega, vidim pa veliko starih obrazov. V času med volitvami so ljudje antipolitični. Biti politik pomeni biti 'nosilec' prvinskega greha. A ko pridejo volitve, se to spremeni. Nisem prepričan, da bodo ljudje prevzeli odgovornost za prihodnost. Obdobje čakanja na mesijo bo trajalo še nekaj časa, medtem pa se bomo popolnoma osamili. Postali smo namreč popolnoma etnocentrični. Od izbruha krize nas dogajanje po svetu ne zanima več. To je zelo nevarno. Prav to omogoča uspešno delovanje Zlate zore,« je nadaljeval ugledni grški novinar.
