Tiskane izdaje
Atene - Deset tisoče Grkov se je na današnjem mirnem in dostojanstvenem protestnem pohodu po osrednjih Atenah poklonilo žrtvam vojaške diktature in protestiralo proti razraščajočem se neonacizmu, katerega pojav ignorirajo tako grške oblasti kot demokratične evropske institucije.
Začelo se je s tišino, ki je zvenela kot minuta molka. Minuta molka za demokracijo in za študenti, ki jih je točno pred devetintridesetimi leti ubila vojska, ki je med brutalnim zatrtjem upora proti vojaški diktaturi s tanki vdrla na atensko Politehnično univerzo. Ta je - slaba štiri desetletja pozneje - še vedno (oziroma ponovno) središče boja za svobodo.
Množice študentov, njihovih staršev, starih staršev, profesorjev, komunistov, anarhistov, pripadnikov Sirize, navadnih meščanov, deset tisoče svobodoljubov in nasprotnikov razraščajoče pošasti grškega neonacizma se je v dostojanstveni reki svobode od popoldneva pa do noči, valilo skozi osrednje Atene, ki po mnenju mojih sogovornikov še nikoli po koncu diktature niso bile tako polne policije in tudi zasebnih varnostnih enot. Policisti v neprebojnih jopičih so bili v vsaki ulici. Trg Sintagma in parlament sta bila dobesedno zabarikadirana kot na frontni črti. Tuji turisti so se čudili in domačine spraševali, ali se morda v Atenah ne snema vojni film. Žal ne - grška demokracija v primežu gospodarskega, političnega in družbenega razkroja hitro umira. V Atenah je že mogoče opaziti temelje novega totalitarizma. In današnji množični protesti so bili namenjeni tudi spopadu z novimi totalitarnimi in neonacističnimi silami. Ali kot mi je dan pred protesti odgovoril pisatelj, kolumnist in družbeni kritik Dimitris Konstandakopoulos, ko sem ga vprašal, v kakšnem stanju je grška demokracija. »Demokracija? Kakšna demokracija?! Grško demokracijo so ubile mednarodne finančne elite z veliko pomočjo evropskih institucij in politike nemške kanclerke Angele Merkel, ki so si našo državo izbrali za laboratorij katastrofičnega kapitalizma, ki smo ga do zdaj poznali le v tretjem svetu. Čile. Argenitna. Irak. Afganistan. Danes Grčija. Jutri Španija. Pojutrišnjem Slovenija. Če manipulantom mednarodnega kapitala uspe v Grčiji, jim bo tudi drugod.«
Dostojanstveni protesti in podpora Palestincem
Protestniki, ki so hodili počasi in se na vsakih nekaj sto metrov ustavljali, so vzklikali gesla proti rasizmu, fašizmu, ksenofobiji, mednarodnim finančnim institucijam, oblastem in starim političnim elitam. S pesmijo so se spominjali krvavega 17. novembra 1973, ki je tako močno zaznamoval moderno grško zgodovino, za katero se je zdelo, da je dejansko - zgodovina. A načrtno razgrajevanje grške demokracije bi morali preplašiti vsakega vsaj približno družbeno občutljivega prebivalce Evrope. »Fašisti so med nami! Ne bomo vam oprostili!« je odmevalo po strogo zaščitenih ulicah grške prestolnice, ki se je pogrezala v tesnobni mrak. »Ti protesti so drugačni. Najprej sem imela v želodcu zelo slab občutek, saj je bilo mesto polno policije. Bili so tudi pred mojim stanovanjem. Zdaj sem ponosna, saj so protesti množični in mirni,« mi je dejala grška prijateljica Chrissa. »Ni sile, ki bi lahko ustavila silo svobode!« so neumorni vzklikali protestniki, ki so vihrali z zastavami in nosili duhovite transparente. Nepregledna množica svobodoljubov, ki je mesto vsaj za nekaj ur simbolično osvobodila izpod policijske okupacije, je neonacistom jasno dala vedeti, da jim nikoli - in za nobeno ceno - ne bo prepustila atenskih ulic.
Množica se je na poti k prvemu cilju svojega protestnega pohoda - ameriškemu veleposlaništvu, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let »omogočilo« vladavino fašistične vojaške hunte - hitro povečevala. Ozračje je bilo napeto, saj so protestniki vseh generacij pričakovali morebiten napad policije ali (in) pripadnikov neonacistične Zlate zarje. Voditelji neonacistične stranke, ki ima v helenskem parlamentu osemnajst poslancev, so namreč tik pred tragično obletnico na Politehniki provokativno zanikali vojaški poboj študentov.
Pred ameriškim veleposlaništvo, ki je bilo zavarovano vsaj tako kot tisto v Kabulu ali Bagdadu, je množica enotna vzklikala gesla podpore napadenim Palestincem na območju Gaze. Po Atenah je odmevalo: »Intifada! In-ti-fa-da!« Skupina anarhistov je zažgala ameriško zastavo. A med protestniki in neverjetnim številom policistov je vsaj do zaključka naše redakcije veljalo nekakšno premirje. Incidentov praktično ni bilo. Večja skupina protestnikov je v poznih večernih urah krenila proti izraelskemu veleposlaništvu izraziti protest proti vojaški operaciji na območju Gaze. Medtem so v anarhistični četrti policisti brez razloga začeli obračunavati s protinacističnimi protestniki. Pred Atenami je bila vroča noč.
