Günter Grass in »antisemitizem evropskih intelektualcev«

Berlin – Nemci so si bolj ali manj edini, da je pesem »Kar je treba povedati«, s katero je Nobelov nagrajenec za književnost Günter Grass obsodil Izrael ogrožanja Irana in svetovnega miru, slaba poezija.

O njeni vsebini pa se po odločitvi Izraela, da nekdanjemu esesovcu prepove vstop v državo, še naprej razvnemajo prepiri in to kar med levimi in desnimi intelektualci Evrope in celo sveta.

Tudi vrsta znanih Izraelcev kritizira odločitev svoje države, da nemškemu nobelovcu za literaturo zaradi nacistične preteklosti prepove vstop. »Kdor bojkotira pisatelje, bo na koncu sežigal knjige,« opozarja izraelski pisatelj Joram Kaniuk, Nobelov nagrajenec za kemijo Aaron Ciechanover obsoja »odgovarjanje na neumnost z neumnostjo«. Ni zelo verjetno, da bi 84-letni pisatelj tudi nameraval obiskati Izrael, kjer je bil menda zadnjič leta 1971. Če so ga med prvim obiskom marca 1967 še slavili, ker da njegova Nemčija ni ista kot Goebbelsova, so tedaj nanj že deževali paradižniki, čeprav še ni priznal, kaj je, četudi kot sedemnajstletnik, res počel med drugo svetovno vojno.

Günter Grass še zdaleč ni prvi, ki je v Izraelu obveljal za nezaželeno osebo, to »čast« je doživel že deželni glavar avstrijske Koroške Jörg Haider, pa nemški krščanski demokrat Heinrich Lummer, zaradi katerega so leta 1998 Izraelci celo preusmerili letalo v Istanbul. Grass, ki je dolga leta veljal za levičarja, dokler ni šestdeset let po drugi svetovni vojni priznal sodelovanja v elitnih Hitlerjevih enotah SS, pa se v tej »nesreči« verjetno raje primerja z irsko Nobelovo nagrajenko za mir Mairead Maguire, ki so jo zaradi nameravanega srečanja s palestinskimi mirovnimi aktivisti leta 2010 aretirali na letališču Ben Gurion. V tej zadnji primerjavi v nemških medijih dobiva tudi precej elektronskih pisem podpore. Nekateri opozarjajo, da je Izrael lani poleti izgnal 15 propalestinskih aktivistov iz Nemčije in jih bo morda kmalu še več, saj so še ta mesec napovedane podobne protestne akcije.

Med »uradnimi« komentatorji pa v Nemčiji še vedno ni skoraj nikogar, ki bi v njegovem prispevku za nemški Süddetsche Zeitung in italijansko Repubblico videl duha Zolajevega »J'accuse«, pač pa mnogi vidijo »ogabno pisunstvo« in poskus rehabilitacije osebne dvomljive preteklosti. Izdajatelj časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung Frank Schirrmacher tako opozarja, da Grass v pesmi »Kar je treba povedati« za obsodbo Izraela uporablja celo iste izraze kot v razpravah o holokavstu, besedno zvezo »opombe pod črto zgodovine« je tako Charlotte Knobloch novembra 2008 uporabila za preživele nacističnega poboja Judov, zaradi česar je kanclerka Angela Merkel znova poudarila, da sodi varovanje Izraela k »raisons d'état« Nemčije.

FAZ pa ob te navaja tudi nekatere ameriške kritike, ki pri številnih evropskih intelektualcih vidijo »naraščajočo poplavo antisemitizma«. Jonathan S. Tobin na spletni strani Commentary omenja tudi Emmo Thompson in vrsto drugih britanskih gledališčnikov, ki so zahtevali prepoved sodelovanja izraelskega gledališča Habima Theater Company na festivalu v Shakespearovem Globe Theater – zato, ker Habima ne soglaša z bojkotom gledaliških predstav v judovskih naselbinah na palestinskih ozemljih. Grassovi kritiki še naprej opozarjajo, da je zamešal dejstva, saj ni Izrael tisti, ki Iranu grozi z uničenjem, ampak obratno, v Izraelu kvečjemu načrtujejo obračun z iranskimi jedrskimi objekti, kot so že naredili z iraškimi in sirskimi.

Treba je povedati, da spletni strani Commentary pripisujejo neokonservativno usmerjenost. Komentator revije Atlantic in tiskovne agencije Bloomberg Jeffrey Goldberg pa ob tem opozarja, da evropski intelektualci že dolgo o Izraelu govorijo, »kar je treba povedati«, pa ni še nobenega doletela fatva ali smrt: nemški zgodovinar Erich Nolte je leta 2004 zatrjeval, da je Auschwitz edina razlika med Izraelom in tretjim rajhom, portugalski pisatelj in Nobelov nagrajenec za literaturo José Saramago je s tem koncentracijskim taboriščem primerjal Zahodni breg.