Tiskane izdaje
Berlin – Nemški predsednik Joachim Gauck ne bo potoval na zimske olimpijske igre v ruski Soči. Poročilo tednika Spiegel, ki ga je potrdila predsednikova predstavnica za tisk, še podkrepljuje govorice o zapletenih odnosih med Berlinom in Moskvo zaradi Ukrajine in ruskega odnosa do istospolno usmerjenih in oporečnikov.
Joachim Gauck ni prvi nemški predsednik, ki se ne bo udeležil kakšnih olimpijskih iger in ko Horst Köhler pred štirimi leti ni potoval v Vancouver, ni nihče spraševal o kakšnem globljem pomenu izostanka. Odločitev nekdanjega vzhodnonemškega pastorja in disidenta pa sovpada z vse hladnejšimi odnosi med Nemčijo in Rusijo zaradi Ukrajine in ruskega odnosa do oporečnikov. Nemški predsednik v primerjavi s kanclerjem oziroma kanclerko sicer nima neposrednega političnega vpliva, zato pa ima veliko reprezentativno in tudi moralno moč. Gauck, ki je trpel pod enako komunistično obveščevalno službo, ki je vzgojila sedanjega ruskega predsednika, si je za rdečo nit svojega sporočila tudi sicer izbral svobodo zahodnega sloga življenja.
Kanclerka Angela Merkel ne bo sledila predsednikovem bojkotu, a tudi krščanskodemokratska prvakinja prihaja iz pastorske družine iz nekdanje Nemške demokratične republike in ima tako tudi sama osebne izkušnje iz časov sovjetskega bloka. Njen pokojni oče je v nasprotju z Gauckom sicer veljal za »rdečega« pastorja, a če je Merklova tako kot njen socialdemokratski predhodnik Gerhard Schröder nekoč v ruskem predsedniku Vladimirju Putinu videla tranzicijskega voditelja, ki mu je treba pomagati pri prehodu v tržno gospodarstvo in demokracijo, je zdaj, kot kaže, vse bolj v dvomih. Če ne, njena CDU skupaj z drugimi evropskimi konservativnimi strankami ne bi podprla ukrajinskega opozicijskega voditelja Vitalija Klička. Kot tudi poroča Spiegel, so bili politiki stranke Udar nedavno v gosteh v berlinski ustanovi Konrada Adenauerja, sam Kličko pa se je že srečal s kanclerkinim ministrom za posebne naloge Ronaldom Pofallom.
S poklicnim boksarjem se je prejšnjo sredo demonstrativno slikal tudi nemški zunanji minister Guido Westerwelle, kar je Moskvo še veliko bolj razjezilo kot predsednikova gesta. Predsednik ruske vlade Dmitrij Medvedjev je v petek Westerwellejev obisk pri ukrajinskih protestnikih obsodil kot vmešavanje v notranje zadeve te vzhodnoevropske države in se vprašal, kako bi se počutili »naši nemški partnerji«, če bi se ruski zunanji minister odpravil v množico, ki deluje v nasprotju z nemško zakonodajo. »Ne verjamem, da bi to ocenjevali kot prijateljsko ali korektno gesto.«
V nemškem zunanjem ministrstvu ruske obtožbe zavračajo, obisk šefa diplomacije je bil po njihovih besedah le »obisk Evropejca pri Evropejcih« in tudi kanclerkin predstavnik za tisk Steffen Seibert je poudaril popolno soglasje med kanclerko in zunanjim ministrom, da so stotisoči protestnikov močan signal evropskega prepričanja in evropskih vrednot. Westerwellejev obisk v Kijevu je po njegovih besedah odgovarjal »dobri tradiciji nemške zunanje politike«, da se ne pogovarjajo le z vladami, ampak tudi s predstavniki opozicije.
Da bi bila mera še bolj polna, pa je Kijev v soboto obiskal tudi nemški krščanskodemokratski poslanec v evropskem parlamentu Elmar Brok in zahteval: »Gospod predsednik Viktor Janukovič, poslušajte svoje ljudstvo!« Nemška zunanja politika je le redko tako odločna, ponavadi državi, ki še vedno trpi moralne posledice nacističnega režima, bolj kot razkazovanje mišic očitajo preveliko previdnost.
Številni Nemci pa na socialnih omrežjih in v medijih svojemu predsedniku in drugim politikom predlagajo, naj se raje vprašajo o ameriških zaveznikih, »ki iz pfalškega Ramsteina z vojaškimi troti na daljavo ubijajo domnevne teroriste ter skupaj z britanskimi zavezniki prisluškujejo tudi nemškim komunikacijam«. Spet drugi verjamejo, da bi morali kritiki ameriških prisluškovanj razkrinkavati tudi ruske in kitajske vohunske podvige,
Nekateri se celo bojijo, da ruski predsednik Vladimir Putin petindvajset let po razpadu Sovjetske zveze ustvarja novi zunanjepolitični »grand design«, ki ni naklonjen evropskim demokracijam in tržnim gospodarstvom zahodnega sloga. Ukrajina je po prepričanju teh nemških opazovalcev za Rusijo osrednjega pomena, le z njo lahko Moskva seže v srednjo Evropo, Putin pa sanja o vsaj delni vrnitvi statusa svetovne supersile. Kritiki opozarjajo, da bo tako imenovana evrazijska unija v nasprotju z EU odločala z večinskim načelom, kar bo zagotovilo rusko prevlado nad drugimi članicami. Znano je, da je predsednik Putin razpad Sovjetske zveze označil za največjo geopolitično katastrofo dvajsetega stoletja.
Predsednik Gauck, ki je lani poleti obiskal olimpijske in paraolimpijske igre v Londonu, je maja istega leta predsedniku Putinu med njegovim obiskom v palači Bellevue očital pomanjkanje pravne države v Rusiji, zdaj pa njegovo odločitev, da ne gre v Soči, pozdravljajo tudi zagovorniki istospolno usmerjenih. V Berlinu medtem ostajajo zaskrbljeni, ker ukrajinska vlada ne dovoli na zdravljenje v tujino nekdanji premierki Juliji Timošenko, nekateri pa tudi verjamejo, da ima ukrajinski protest v sebi naboj vzhodnoevropskih revolucij minulega stoletja.
Nemško javnost vse bolj jezijo tudi olimpijske igre v državah, ki se ne ponašajo najbolj z demokratično ureditvijo. Morda so tudi zato sami zavrnili olimpijske igre v Münchnu leta 2022.
