Tiskane izdaje
Zagreb – Kar nekaj dni so trajale priprave, dilema, odstopiti, ne odstopiti ali ga odstopiti, je prav tako »visela v zraku« nekaj dni, razplet pa se bo po predvidevanjih zgodil v četrtek. Takrat bo namreč, vsaj predvidoma, hrvaška vlada le razrešila glavnega igralca v hrvaški priredbi Hamletove dileme.
Pred časom je namreč spletni portal Index.hr objavil, da je podjetje, ki je v lasti družine pomočnika hrvaškega finančnega ministra Slavka Linića Branka Šegona dobilo dobre štiri milijone evrov od Hrvaške banke za obnovo in razvoj za vlaganje v luksuzni turizem. Navsezadnje je podjetje Facta vera lastnik luksuznega hotela Korkyra na Korčuli in turistične agencije Marco Polo. Da bo mera polna in igra zabavnejša, je Šegon kot predstavnik finančnega ministrstva sodeloval v postopku privatizacije največjega turističnega podjetja na tem dalmatinskem otoku, HTP Korčula. Tudi Šegonova soproga Ivana je zaposlena v državnem podjetju, in sicer v upravi Finančne agencije (Fina), ki je kot državna agencija posredovala pri omenjeni privatizaciji.
Sumljiva dokumentacija
Nato se je začelo dogajati. Nihče ni bil kriv, pojasnila, da je »vse čisto«, so prihajala iz različnih naslovov. Uprava banke HBOR je sklenila, da pri Šegonovem posojilu ni bilo nepravilnosti, preiskavo pa je sprožila tudi komisija za preprečevanje navzkrižja interesov. Poteze HBOR so vzeli pod drobnogled tudi kriminalisti, ki so pregledali dokumentacijo zaradi suma kaznivega dejanja. Ni jasno, ali je Šegon pred prevzemom položaja v vladi resnično prepustil upravljavske pravice svojemu odvetniku, saj je njegov sin Toni Šegon večkrat izjavil, da je on direktor podjetja Facta vera. Šegonov predpostavljeni, minister Linić, je vzel v bran svojega pomočnika, taisti Šegon pa se je najbrž vseskozi spraševal, kaj naj stori: Naj odstopim ali ne odstopim?
Potem je šef hrvaške vlade Zoran Milanović izjavil, da Šegonu ne zaupa več in da bi moral odstopiti. Šegon tega ni storil. Kljub pritiskom. Konec minulega tedna se je le zgodilo. Hrvaški minister za finance Slavko Linić je le odstavil svojega pomočnika Branka Šegona.
V hrvaški javnosti se, razumljivo in logično, pojavljajo ugibanja, zakaj Šegon ni hotel sam ponuditi odstopa, pa tudi, zakaj ga je minister Slavko Linić tako močno branil. »Očitno drug drugega držita v šahu,« ugibajo nekateri. Več bo znano v prihodnjih dneh, zdaj pa je celo minister Linić dal svoj mandat na razpolago predsedniku vlade Milanoviću. Ta je, mimogrede, napovedal, da »v vladi ne bo nobenih rekonstrukcij«, kar pomeni, da bo danes razrešen le Šegon, Linić, najpopularnejši minister v Milanovićevi vladi, pa ostaja, vsaj za zdaj, trdno v finančnem sedlu.
»To ne bi bilo presenečenje, saj je odnos med šefom vlade Zoranom Milanovićem in finančnikom Linićem, milo rečeno, nenavaden. In bo ostal nenavaden, dokler se bosta pogovarjala po televiziji. Vsak na svoji strani in vsak s svojimi izjavami,« je prepričan laburist Branko Vukšić.
V pričakovanju razpleta hrvaške hamletovske politične tragikomedije se na parketu južne sosede dogaja še ena zgodba. Pravijo ji afera Oko. Namreč: v priporu v zagrebškem Remetincu se je znašel vodja najštevilnejšega hrvaškega zdravstvenega sindikata Ivica Babić. Očitajo mu, da je vojni dobičkar, ker naj bi pod različnimi pretvezami pridobil status vojnega invalida (trdil je, da je slabši vid posledica poškodbe v domovinski vojni, izpostavilo pa se je, da ima napako že iz mladosti) in tako dobil precej protipravne premoženjske koristi. Babić je sicer tudi vodja zdravniške stavke, ki je ta hip v mirovanju.
Opazovalci dogajanja menijo, da gre za znotrajzdravniške zdrahe, saj je na »nenavadni« status Ivice Babića prvi opozoril oftalmolog Nikica Gabrić, ki je prav konec minulega tedna ustanovil novo stranko na hrvaškem političnem prizorišču – Nacionalni forum. Bržkone gre tudi za razčiščevanje statusov vojnih invalidov, saj jih je, kot menijo nekateri, na Hrvaškem vsako leto več. Potrdila oziroma dokumentacijo mora navsezadnje nekdo podpisovati, kar pa ni poceni.
