Tiskane izdaje
Njena pot do članstva je bila pravzaprav nenavadna, malce čudna, a vendarle zanimiva. Državljani so bili na začetku zelo zadržani. Tudi zaradi dvomov, ki jih je v njih vzbujala kriza s svojim širjenjem po Uniji, še najbolj pa zaradi razmeroma dolgoletnega zastrupljanja državljanov z izmišljenimi zarotami evropskih držav zoper Hrvaško, ki jih je v javnost, kot nekakšne balončke, spuščala zlasti HDZ. Odpor do zunanjega sovražnika, torej EU, je kazala tudi Rimskokatoliška cerkev, tukajšnja največja verska skupnost. A ker je Sveti sedež odločen zagovornik evropskih povezav, tukajšnji škofje pravzaprav niso imeli izbire, ampak so morali s stisnjenimi zobmi priporočiti vernikom, svojim ovčicam, da »Hrvaška pravzaprav pripada tisočletnemu evropskemu kulturnemu in civilizacijskemu krogu«, državljani pa naj se »otresejo strahu, malodušnosti in se pogumno odprejo prihodnosti …«.
Ko je pred dvema letoma oblast prevzela leva opcija, s koalicijo Kukuriku in Zoranom Milanovićem na čelu, je ta prevzel vajeti in začel prepričevati državljane in poslance v saboru, da je »Unija še naprej najbolj urejena; sociološko, ekološko, ekonomsko in regulatorno najbolj zahtevna skupnost, ki jo je človeški rod kdaj ustanovil. Vstopamo v nekaj, o čemer vemo, da je dobro, in kar se spreminja; na nas pa je, da iz sebe in iz EU potegnemo najboljše …«
Zagreb 2000
Vse se je začelo 24. novembra pred trinajstimi leti. Vrh v Zagrebu takrat sproži proces stabilizacije in pridruževanja za pet držav v Jugovzhodni Evropi, tudi Hrvaško. Leto dni pozneje EU in Hrvaška podpišeta sporazum o stabilizaciji in pridruževanju, ki je pravzaprav vstopnica za pot v EU, 21. februarja 2003 pa Hrvaška tudi uradno zaprosi za članstvo v evropski družini. V tem času jo še vedno pestijo preteklost, krvava preteklost in krvavo rojevanje države, zaradi česar se znajde v precepu med zahtevami EU, ki od nje pričakuje popolno sodelovanje s haaškim tribunalom, in državljani, ki jih posamezne, zlasti desne politične strukture, s HDZ in njenimi sateliti na vseh ravneh na čelu, prepričujejo o zarotah zoper Hrvaško tudi glede haaškega tribunala. Evroskepticizem se krepi, Hrvaška celo dobi ciljni datum za začetek pristopnih pogajanj, a le pod pogojem, da bo v celoti sodelovala z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije v Haagu. Vendar je začetek pristopnih pogajanj preložen. Vzrok – nezadostno sodelovanje s haaškim tribunalom. Potem ko decembra 2005 v Španiji aretirajo haaškega obtoženca hrvaškega generala Anteja Gotovino, je pot Hrvaške v EU odprta. Toda spet pod določenimi pogoji, in sicer z zahtevo po okrepitvi boja proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Zgodi se 1. julij 2009, ko tedanji hrvaški premier Ivo Sanader (ne)pričakovano odstopi, za premierko pa je imenovana Jadranka Kosor, dve leti pozneje pa evropska komisija oceni, da je Hrvaška pripravljena na končanje pogajanj z EU, in za ciljni datum njenega vstopa v EU predlaga 1. julij 2013. Devetega decembra 2011 Hrvaška in 27 članic evropske skupnosti podpišejo pogodbo o njenem pristopu v EU, po kateri naj bi Hrvaška postala polnopravna članica evropske družine 1. julija.
Pomembna vloga Slovenije
Slovenija je v procesu igrala precej pomembno vlogo. Že pred štirimi leti je takratno češko predsedstvo EU odpovedalo pristopno konferenco s Hrvaško, ker ta zaradi nerešenega spora s Slovenijo glede prejudiciranja meje ni mogla odpreti ali zapreti nobenega poglavja. Meja v Piranskem zalivu postane sredstvo boja med državama in politiki. Na tako imenovanem stockholmskem srečanju sosedi končno podpišeta arbitražni sporazum o reševanju meje, slovenski volivci pa ga na referendumu tudi podprejo. Zgodba zase je tudi Ljubljanska banka, vendar tudi ta dobi epilog, ko takratni predsednik slovenske vlade Janez Janša in sedanji hrvaški Zoran Milanović na Mokricah podpišeta memorandum o reševanju težave, imenovane Ljubljanska banka v okviru nasledstva. Po njem je predvideno, da vse sodne postopke zoper Ljubljansko banko in Novo Ljubljansko banko Hrvaška ustavi, ta pa se tudi strinja, da se vprašanje rešuje v okviru nasledstva, česar se je do zadnjega otepala. V zameno naj bi Slovenija tudi ratificirala hrvaško pristopno pogodbo. Slovenija je to storila, čeprav sodni postopki na hrvaških sodiščih potekajo naprej …
A kljub vsemu gre naprej tudi življenje. Hrvaška je za Slovenijo četrta najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica, prav tako je hrvaški trg zanjo pomemben z vidika naložb, saj je na prvem mestu med državami, v katere Slovenija investira. Kar 27 odstotkov vseh slovenskih naložb v tujini je na Hrvaškem, kot je v pogovoru dejal slovenski predsednik Borut Pahor, pa je tako od ureditve političnih vprašanj med državama. Še zdaleč ni zanemarljiv niti podatek, da je Slovenija za Hrvaško eden osrednjih trgov v skupnem turističnem prometu. Slovenski gostje zavzemajo kar 11-odstotni delež v turističnem kolaču južne sosede, zadnja leta se jih tja vsako leto odpravi več kot milijon. Slovenci imajo na Hrvaškem tudi več kot 110.000 nepremičnin.
Za prvim julijem
Toda optimizma (še) ni zmanjkalo. Če bi se Hrvati danes na referendumu odločali o vstopu v EU, bi se jih zanj odločilo 61 odstotkov.
Ne glede na vse: dobrodošla, soseda!
