Hrvati v BiH: Pri »enih« brez pravic«, pri drugih »brez glasov«

Hrvatov v Bosni in Hercegovini je vse manj in tudi vse bolj se izgubljajo na političnem prizorišču.

Objavljeno
29. april 2014 21.04
A policeman take pictures of graffiti on a burned government building in Tuzla February 8, 2014. Protesters across Bosnia set fire to government buildings and fought with riot police on Friday as long-simmering anger over lack of jobs and political
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb
Zagreb – »Zagreb naredi premalo za svoje Hrvate v Bosni in Hercegovini,« pravijo Hrvati v BiH, ki se poleg tega počutijo tudi vse bolj izgubljeni v političnem prostoru te politično zelo nestabilne in nepredvidljive države.

Pravzaprav je šlo za običajno razbojništvo, storilec je že za zapahi, vendar je bila novica vseeno dokaj odmevna na Hrvaškem. Neki razbojnik je pretepel in oropal dva starejša državljana Bosne in Hercegovine, sicer Hrvata, ki jima je odnesel nekaj drobiža, še prej pa se ju lotil, zaradi česar sta oba končala v bolnišnici. Dogodek bi običajno končal, če sploh, na straneh črne kronike, ker pa sta bila oškodovanca Hrvata, je primer postal tudi političen.

Občutek ogroženosti

Hrvati se v BiH že dolgo ne počutijo varno. Hrvaška katoliška cerkev v BiH opozarja, da so prav Hrvati v »balkanski moriji« največ izgubili v BiH, in še celo izračunala, da je bilo pred balkansko vojno v BiH 760.852 Hrvatov (podatki iz popisa leta 1991), pred dvema letoma pa naj bi jih bilo le še 450.000. Banjaluški nadškof Franjo Komarica pa je na enem od srečanj s predstavniki koalicijske Zveze za Hrvaško, ki združuje desne politične stranke, na čelu s Hrvaško zoro Milana Kujundžića celo dejal, da se je po nemilih dogajanjih v devetdesetih letih zgolj pet odstotkov Hrvatov vrnilo v Republiko Srbsko, poleg tega pa se tudi tisti, ki so se vrnili, ne počutijo preveč varno. Ob tem je spomnil na marčevske požige hrvaških hiš v vasi Pretričevac ter opozoril, da naj bi bil položaj Hrvatov v Posavini še težji.

O Hrvatih v BiH je spregovori tudi bosanski nadškof in kardinal Vinko Puljić, ki je prav tako opozoril na »porazno statistiko« katolikov v Bosni in Hercegovini, pa tudi na »prislini jopič«, v katerem se je znašla Bosna in Hercegovina zaradi daytonske ureditve države. »Ta ureditev je bila državi naložena, zdaj pa je postala ključna ovira napredka, ti, ki so državo oblekli v tak prisilni jopič, pa se zdaj sprašujejo, kaj se dogaja,« je še dejal kardinal Puljić in dodal, da je prav skoraj dve desetletji star Daytonski sporazum osrednja ovira politične in socialne enakopravnosti Hrvatov v Bosni in Hercegovini.

Nobena skrivnost ni, da je ustroj države velik, največji problem, še posebej, kar zadeva odločanje, saj omogoča nacionalne blokade na skoraj vseh ravneh odločanja (tako imenovano entitetno glasovanje). Zato so vlade premalo učinkovite, saj brez soglasja ni mogoče izvesti potrebnih reform. Veljavno ureditev so sicer želeli nekoliko popraviti s spremembami, ki bi deloma omejile entitetno glasovanje in omogočile državi izvedbo reform, brez katerih ni mogoče vstopiti v EU, a se je vse skupaj izjalovilo. Po drugi strani je prav entitetno glasovanje ključno jamstvo enakopravnosti treh narodov, ki v skoraj 4-milijonski državi »zavzemajo različne statistične deleže: 40 odstotkov Bošnjaki (muslimani), 31 odstotkov Srbi (pravoslavci) in 15 odstotkov Hrvati (katoliki).

Začaran krog

In tako se dogajanje vrti v začaranem krogu, v katerem nihče nima dovolj moči, da bi ga presekal, nemara tudi vsaj malo popustil, in stvari postavil na svoje mesto. Nekateri so upali, da naj bi nekaj malega spremenil lanski oktobrski popis, ki naj bi s podatki bil pravzaprav izhodišče za okvir nekega novega ustroja države, ki se je znašla v nenehnem stopicanju na mestu, zaradi česar izgublja energijo za kak odločen korak. Gospodarstvo peša, državljani so vse bolj nezadovoljni, kar so pokazali tudi letošnji februarski dogodki oz. protesti, ki so se sprevrgli v dokaj glasno in očitno opozorilo oblasti, da naj končno le nekaj stori. Vendar se, vsaj za zdaj, ne dogaja nič, kar bi spominjalo ali vsaj napovedovalo kak odločilen korak; razen – spet – velikih besed in obljub, ki pa so po eni strani razumljive. Oktobra letos so namreč v Bosni in Hercegovini parlamentarne volitve, ki utegnejo nekaj malega le spremeniti, čeprav v to verjame malo državljanov BiH.

Zaradi aktualnega političnega položaja in skorajšnjih volitev je mobilizacija volivcev osrednja akcija politikov na vseh ravneh. Žal pa je rdeča niti omenjene mobilizacije spodbujanje strahu pred življenjem z nekom drugim, kar navsezadnje še bolj krepi napetosti med tam živečimi narodi. V tej luči je razumljiv tudi strah »malih« Hrvatov pred številčno »velikimi« Bošnjaki in Srbi v vse bolj razdeljeni, vendar še vseeno skupni Bosni in Hercegovini.