Tiskane izdaje
Hu je poudaril, da je Li prvi tuji predsednik, ki je letos obiskal Peking, najpomembnejša tema njunega pogovora pa bo dvostransko sodelovanje med Kitajsko in Južno Korejo. Vendar se je zdelo, kakor da sta oba predsednika z eni očesom opazovala mladega severnokorejskega voditelja, ki stoji za njunim hrbtom in od katerega je odvisno veliko stvari. Morda celo preveč.
Prav zato, ker Peking in Seul letos praznujeta dvajseto obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov, bi se lahko Pjongjang odločil za novo oboroženo provokacijo, kakor je tudi doslej dosledno poskušal preusmeriti pozornost nase, kadar sta Kitajska in Južna Koreja javno pokazali, da poskušata vzdrževati čim boljše medsebojne odnose.
Že večkrat smo lahko slišali, da je v tem vzhodnoazijskem trikotniku Severna Koreja zakonita žena Pekinga, Južna pa njegova najljubša priležnica, zato Pjongjang svojim zaveznikom nikoli ni odpustil ideološke prevare, ki se je pokazala tudi za gospodarsko donosno. Blagovna menjava med Kitajsko in Južno Korejo je močno presegla 200 milijard dolarjev letno, vendar se v tej številki skriva posebnost, ki jo uradni Peking omenja samo takrat, kadar se pogovarja o strateških perspektivah na Korejskem polotoku.
Južna Koreja je namreč ena od redkih držav, ki imajo v trgovini z azijsko silo presežek. Ta je leta 2010 znašal 70 milijard dolarjev. Če upoštevamo še podatek, da Seul 30 odstotkov svojega skupnega izvoza ustvari na kitajskem trgu, lahko ugotovimo, da od Kitajske ni odvisen le Pjongjang. Seul se že dolgo časa zaveda, da enega od stebrov njegove gospodarske moči trdno podpira kitajska roka. Med vsakim srečanjem med kitajskimi in južnokorejskimi voditelji vedno znova pomislimo, kako čudovit del sveta bi lahko bila vzhodna Azija, če bi izkoristila vse svoje možnosti za razvoj in zmogla ohraniti mir. In če bi našla rešitev za Severno Korejo.
Dan pred Lijevim prihodom v Peking so v Pjongjangu praznovali rojstni dan Kim Džong Una, in čeprav niso pripravili prave slovesnosti - država namreč še vedno žaluje za umrlim Kim Džong Ilom -, so mladega vodjo premišljeno prikazali kot novega »genija med geniji« po vojaškem znanju.
Propagandni stroj še ni objavil letnice njegovega rojstva. Nekateri predvidevajo, da je imel v nedeljo 28. ali morda 29. rojstni dan, vendar bodo v uradnem življenjepisu verjetno zapisali, da se je rodil leta 1982, da bi se datum matematično popolno ujemal z dinastičnim zaporedjem. To se je začelo leta 1912, ko je na svet prišel Kim Il Sung, in se nadaljevalo leta 1942, ki velja za letnico rojstva Kim Džong Ila. Propaganda se je medtem že odločila, da bo iz mladega vodje najprej ustvarila vojskovodjo, zato so v nedeljo prikazali dokumentarni film - nihče ne ve, kdaj so ga posneli -, v katerem spretno ravna z orožjem, vozi tank, jaha živahnega konja in - kar je najpomembneje - grozi z vojno, če bi »sovražnik« poskušal preprečiti vojaški razvoj najbolj militarizirane države na svetu.
V filmu lahko slišimo, da je bil leta 2009 prav Džong Un pristojen za izstrelitev balističnega izstrelka, o katerem je Severna Koreja trdila, da nosi satelit v orbito, sosednje države pa so domnevale, da je bila pravzaprav medcelinsko vódena raketa.
»Odločil sem se, da bom začel vojno, če bi si jo sovražnik drznil sestreliti,« so v dokumentarnem filmu navajali besede mladega vodje, ki je povedal, da mu je oče že takrat naročil, naj nemoteno izstreli raketo. Pjongjang je takrat trdil, da so v orbito uspešno izstrelili satelit, vendar ga ni zaznal noben radar. Oče in sin sta svojemu ljudstvu tako naprtila dodatne sankcije.
Li Mjung Baka trenutno najbolj skrbi, ali bo Kim Džong Un moral dokazati vojaški in partijski eliti svojo vojaško genialnost tudi v praksi. Med prenosom oblasti je na Korejskem polotoku mogoče pričakovati vojaške provokacije, in čeprav nihče ne pričakuje, da bi se lahko začela prava vojna, bi provokacija lahko zastrupile odnose med Seulom in Pekingom. Južna Koreja je večkrat zahtevala od Kitajske, naj obsodi agresivna dejanja Severne Koreje, vendar azijska sila tega doslej še nikoli ni storila. Med državama se zato zavedajo globokega medsebojnega nerazumevanja, zaradi katerega je občasno mogoče slišati tudi izjave zagrenjene nestrpnosti.
Kaj je dobro za nebeški mir?
Kitajski voditelji praviloma neradi obveščajo tuje državnike o stanju v Severni Koreji (razen če v zameno ne izvejo skrivnosti, ki jih močno zanimajo), še manj pa so pripravljeni pojasnjevati, zakaj se je v državi, ki povsod prosi za pomoč v hrani, v zadnjih letih očitno povečal uvoz luksuznega blaga.
To, da so truplo Kim Džong Ila po Pjongjangu prevažali v velikem lincolnu, za katerim sta peljali še dve takšni limuzini, je le del celotne zgodbe, v kateri se je od leta 2007 za štirikrat povečal nakup mobilnih telefonov, prenosnih računalnikov, cigar in številnih drugih izdelkov. To se je zgodilo kljub sankcijam in ker Kitajska večine omenjenih izdelkov nima za luksuzno blago, čeprav povprečna mesečna plača v Severni Koreji znaša le od tri do pet ameriških dolarjev. Edino naročilo, ki ga niso izročili, sta bili dve italijanski jahti za Kim Džong Ila za 15 milijonov dolarjev. Prepeljati bi ju morali čez Kitajsko, posredovati pa bi moral tudi nek avstrijski poslovnež, vendar je italijanska policija zaustavila pošiljko, potem ko je ugotovila, da je bančni račun, s katerega so nakazali denar, povezan z Uradom 39 severnokorejske Delavske stranke. Ta se ukvarja s trgovanjem, med drugim tudi s prodajo mamil, orožja in razkošnih limuzin.
Li Mjung Bak ni sogovornik, s katerim bi se Hu Jintao hotel pogovoriti o vseh teh stvareh. Vendar je prvi stopil na Trg nebeškega miru, čeprav je bilo slišati govorice o tem, da bo konec meseca v Peking prvi prispel Kim Džong Un s teto in stricem, ki mu pomagata varno prevzemati krmilo. Ali je to dobro za nebeški mir, bodo pokazali prihodnji dogodki.
