Kdor ne pozna razlike med Izraelom leta 1948 in letom 2011, ne pozna razlike med angelom in vragom.

Vsi komentarji so zastonj!
Dejstvo je, da Zidje imajo svojo drzavo - tudi mi jo imamo, ceprav je prej nismo nikoli imeli! - in do bi jo ze zdavnaj lahko imeli tudi Palestincii. Je Palestina bila ogoljufana za del zemlje? Najbrz da. Je SLo bila ogoljufana za del zemlje? Najbrz da. A poti nazaj ni. Ne pri enih, ne pri drugih. Zal pa so izgledi za vsaj kolikor-toliko sprejemljivo resitev cedalje manjsi, saj je cisto mozno, da bodo Zidje - neupraviceno! - se naprej naseljevali
Zah breg, postali se tam vecina in potem z arabsko Palestino res ne bo nic! In tako se boprelivala kri se kar naprej...

Nazorni prikaz? Sure, yeah....na cionističen način.
Pozabil pa je zgodovinska dejstva, kot sledi:
Theodor Herzl je oče modernega političnega sionizma. Kot vodja sionističnega gibanja se je začel pogajati z Veliko Britanijo o tem, kje bi judovski narod lahko dobil svojo lastno politično entiteto. Najprej je bilo govora o Cipru in o pasu El-Ariš na Sinaju. Ti dve lokaciji je Herzl predlagal Britancem, vendar sta bili obe zavrnjeni. Potem pa je britanski kolonialni sekretar Joseph Chamberlain povedal Herzlu, da je Velika Britanija pripravljena ponuditi judovskemu narodu del svoje Vzhodne Afrike, tj. Ugando. Herzl osebno se je precej ogrel za to možnost, vendar je naletel na izjemno močan odpor predvsem ruskih političnih sionistov, ki so igrali pomebno vlogo v sionističnem gibanju. Ne pozabimo, da je v letih 1881-82 prav v Rusiji nastalo gibanje Hovevei Zion (»tisti, ki ljubijo Sion«), in pa ožja skupina Bilu, to je skupina študentov iz Harkova, ki je leta 1881 že začela pošiljati judovske naseljence v Palestino. S tem se začne prva alija (imigracija Judov v Palestino). S tem, ko so ruski sionisti, predvsem leta 1904 (to je leto smrti Theodorja Herzla), pokazali, da na noben način ne bodo pristali na to, da bi se judovski nacionalni dom ustvaril kjerkoli drugje, kot v Palestini, je prevladala ta zamisel. To je bila edina logična rešitev, kajti protopolitični sionisti (torej prvi politični sionisti) - Jehuda Alkalaj, sarajevski rabin, ki je že leta 1843 predstavil svojo idejo o tem, da naj bi Judje morali dobiti svojo politično entiteto v Palestini in tam čakati na prihod Mesije; potem, Moses Hess iz leta 1862 in pa Leon Pinsker, avtor Autoemancipacije iz leta 1882... - so popolnoma nedvoumno opredelili Palestino kot območje nastanka judovske politične entitete. Ne nazadnje, tudi prvi sionistični kongres, organiziran leta 1897 v Baslu je kot svoj cilj navedel vzpostavitev doma za judovski narod v Palestini, kjer ga bo ščitilo javno pravo. Torej, opcija Palestine je bila pravzaprav edina naravna opcija.

Izrael je država, ki nima sprejete ustave; s tem krši temeljni pravni dokument, ki ureja položaj na območju nekdanje mandatne Palestine. To je mati vseh resolucij (št. 181/II), ki jo je generalna skupščina OZN sprejela 29. novembra 1947. V tej resoluciji, ki je postavila pravne temelje za nastanek dveh držav na ozemlju mandatne Palestine (judovske in arabske), je bilo izrecno zapisano, da bo morala vsaka od teh dveh držav izvesti demokratične volitve v konstitutivno skupščino. Ko naj bi se ta konstituirala, pa naj bi sprejela demokratično ustavo, ki naj bi zagotavljala nediskriminatorne pravice za vse svoje državljane. Kaj se je zgodilo? Leta 1949 je Izrael zares izvedel demokratične volitve, konstitutivna skupščina se je sestala, vendar pa ni sprejela demokratične ustave, temveč t.i. tranzicijski zakon, s katerim je sama sebe transformirala v prvi izraelski zakonodajni parlament kneset. Torej, demokratična ustava ni bila sprejeta, kneset pa je posledično lahko začel sprejemati apartheidske zakone. Kot apartheid je mišljen politični sistem, v katerem je diskriminacija pravno formalizirana z dejanji parlamenta (ob tem je nujno dodati, da je bila izraelska verzija apartheida vzpostavljena v povezavi s statuti nekaterih judovskih organizacij, na primer Svetovne sionistične organizacije in Judovske agencije). Prvi izraelski zakonodajni parlament je na primer sprejel Zakon o lastnini odsotnih in Zakon o vrnitvi. Namreč, Arabci, ki so zapustili območje, ki ga je Izrael zasedel v letih 1948-49, so v izraelski pravni terminologiji imenovani odsotni. S tem, ko je kneset sprejel (posredno) apartheidske zakone, to pomeni, da se od leta 1961 naprej na 93% ozemlja Izraela (ozemlje znotraj črt premirja, določenih leta 1949) lahko naseljujejo, obdelujejo zemljo in razvijajo izključno Judje, torej izključno judovski državljani države Izrael. Medtem ko en milijon etnično arabskih državljanov Izraela nima pravice naseljevanja na teh ozemljih.

ZN so leta 1947 ob delitvi mandatne Palestine 56% dodelile židovski državi (čeprav so Judje v tem trenutku imeli v lasti le 7% ozemlja Palestine in so predstavljali 30% prebivalstva). OZN je sprejela temeljni pravni dokument, t.i. delitveno resolucijo 181/II, s katero je judovski državi dodelila 56% ozemlja mandatne Palestine, arabski državi 42%, medtem ko je bilo mesto Jeruzalem s širšo okolico opredeljeno kot corpus separatum oz. kot območje, ki bo prišlo pod poseben mednarodni režim - pod upravo OZN. In kaj se je zgodilo že v prvi arabsko-izraelski vojni? Izrael poleg teh 56% ozemlja, ki jih dobi z delitveno resolucijo, zasede še dodatnih 21% ozemlja in skupaj začne nadzorovati 77% ozemlja mandatne Palestine. Izraelu je to mednarodna skupnost de facto priznala in tega judovski državi ni nikoli nihče zares oporekal. To je bolj ali manj sprejeto dejstvo v mednarodni skupnosti. Tisto, kar pa je izrazito problematično in gre na račun pravic palestinskega naroda in kar močno krši določila delitvene resolucije, pa je to, da Izrael s svojimi dejanji po letu 1967 (ko vojaško zasede oz. okupira Zahodni breg, Gazo in Vzhodni Jeruzalem, kar pomeni še preostalih 23% ozemlja mandatne Palestine) z ničemer ne pokaže, da je pripravljen sprejeti edini legitimni kompromis, tj. nastanek dveh držav oz. povedano konkretneje, nastanek palestinske države na 23% ozemlja mandatne Palestine. Nasprotno, judovska država z nenehno kršitvijo mednarodnega prava vse od leta 1967 zmanjšuje možnost tvornega kompromisa s Palestinci (Izrael je že dan po koncu šestdnevne vojne, tj. 11. junija 1967, porušil četrt Magrabi, arabsko četrt, ki se je nahajala v bližini Zidu objokovanja, kar je bila izrazita kršitev mednarodnega prava, saj je začel spreminjati fizično sestavo okupiranih ozemelj). Izrael vse od leta 1968 permanentno in intenzivno krši šesti odstavek člena 49 četrte Ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb v času vojne, ki pravi, da okupacijska sila ne sme naseljevati ali deportirati delov svojega lastnega civilnega prebivalstva na ozemlja, ki jih okupira. Povedano drugače, po mednarodnem pravu Izrael nikakor ne bi smel naseljevati judovskih naseljencev na 23% ozemlja mandatne Palestine, pa vendarle to ves čas dela. Vsak nov judovski naseljenec na tem ozemlju pomeni manjšo možnost za nastanek palestinske države, kajti Izrael judovska naselja ustanavlja na takšen način, da je ozemlje, ki naj bi ga Palestinci dobili za državo, zmeraj bolj fragmentirano. Ker mednarodno pravo predvideva tri elemente za nastanek države: ozemlje, prebivalstvo in efektivno oblast (suverenost), si je težko predstavljati, kako bi palestinska oblast lahko imela suverenost nad nekim ozemljem, ki je razbito na 227 palestinskih enklav. Na vmesnem prostoru so pa judovska naselja in razvejen sistem t.i. obvoznih cest, ki jih je v času t.i. mirovnega procesa iz Osla Izrael intenzivno gradil.

Meddržavno sodišče, torej poglavitni pravni organ OZN oz. mednarodne skupnosti, ki je 9. julija 2004 na zahtevo Generalne skupščine je podalo svetovalno mnenje o gradnji zidu na okupiranih palestinskih ozemljih. Sodišče je z večino glasov, tj. 14:1 (edini sodnik, ki je konstantno glasoval proti, je bil ameriški sodnik Thomas Buergenthal), povedalo, da pomeni t.i. varnostni zid na vseh tistih odsekih, kjer prestopa zeleno črto (črto premirja, določeno po prvi izraelsko-arabski vojni leta 1949), kršitev mednarodnega prava in da bi moral Izrael takoj odstraniti vse tiste dele zidu, ki segajo preko zelene črte. Pomembno je tudi to, da je sodišče poudarilo, da Izrael s tem, ko gradi zid, krši svojo obveznost, da mora spoštovati pravico palestinskega naroda do samoodločbe, ta njegova obveznost pa naj bi bila obveznost do vseh držav - obveznost erga omnes. Torej, to je tudi obveznost do Slovenije, Tadžikistana, Surinama... vseh držav. To je mednarodnopravni vidik. Kar zadeva pa realni vidik: če bo zid po načrtih v celoti zgrajen (to je 650 km zidu), bo palestinska »država« omejena na 50% Zahodnega brega, razbita na 3 večje ozemeljsko nepovezane kantone in nekaj manjših enklav. Povedano drugače, Palestinci bi imeli izjemno otežen dostop do vode, kmetijskih površin, trgov, izobraževalnega in zdravstvenega sistema. Skratka, kot pravijo posamezni avtorji, npr. neodvisni raziskovalec Peter Lagerquist, to ne bi bila država, temveč nekakšen Bantustan. Z malce tveganja je možno domnevati, da je dolgoročni načrt prav ta: v prvi fazi Palestince ograditi v ta Bantustan. Ker bi bile življenjske razmere tam tako nemogoče, bi se slej ko prej palestinsko prebivalstvo izselilo in celoten Zahodni breg bi padel v roke Izraelu. Zakaj je pa sploh prišlo do ideje o zidu? Prvi je implikacije te ideje doumel Ariel Šaron, in sicer s spoznanjem, da Izrael kratkoročno ne more dobiti celotnega Zahodnega brega, ker bi to zanj pomenilo demografski problem. Palestincev je na Zahodnem bregu 1,8 milijona in to bi lahko ogrozilo judovsko naravo države Izrael.

Izrael ima vehementno podporo ZDA pri sprejemanju rezolucij VS OZN. ZDA so 10. septembra 1972 vložile prvi veto na sprejetje resolucije Varnostnega sveta, ki je kritizirala Izrael, ker je uporabil izrazito neproporcionalno vojaško silo kot odgovor na ugrabitev in smrt 11 izraelskih športnikov v Münchnu. Manj znano je namreč, da so izraelska letala napadla palestinska begunska taborišča v Siriji in Libanonu in pobila 200 do 500 civilistov. Vse od takrat ZDA v Varnostnem svetu OZN konsistentno uporabljajo pravico do veta na tak način, da pri tem ščitijo interese Izraela, ne glede na to, kaj dela judovska država. Edina izjema je bila administracija Jimmyija Carterja. Ta je dopustila sprejem nekaterih resolucij, ki so bile v skladu z mednarodnim pravom. Carter pa je zgolj izjema, ki potrjuje pravilo. Če se vprašamo, kakšen je sploh pomen sprejemanja resolucij v OZN, če ne dosežejo nobenega realnega učinka, pa je z vidika simbolnega in načelnega odnosa do izraelskih potez vendarle pomembno, da se prek resolucij ustvari nek korpus pravnih stališč. Generalna skupščina kot organ, v katerem so zastopane vse članice OZN, je sprejela veliko število resolucij, ki obsojajo izraelska dejanja kot kršitev mednarodnega prava. Ravno svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, je bilo podano potem, ko je Generalna skupščina to zahtevala v svoji resoluciji. Pomembno je, da so te resolucije sprejete, ker imamo lahko na ta način neko jasno stališče, da je to, kar dela Izrael, huda kršitev mednarodnega prava. Tako so vsaj na teoretičnem področju stvari razjasnjene. Palestinci se namreč v načelu lahko mnogo lažje borijo za svoje legitimne pravice, če so »oboroženi« s tem mednarodnopravnim »orožjem«. Druga stvar pa so seveda realne politične razmere v mednarodni skupnosti.

Arabske države, ki obkrožajo Izrael, so precej neenotne v svojem odnosu do Izraela. Za pravilno predstavo o tem, moramo poznati dogajanja že pred ustanovitvijo Izraela (pred 14. majem 1948). Običajna predstava o položaju, v katerem je Izrael en sam, na drugi strani pa je več arabskih držav, pomeni, da je Izrael šibkejši. Vendar pa ta položaj nikakor nujno ne pomeni slabšega izhodišča za Izrael, kajti judovska država je vedno z velikim pridom izkoriščala neenotnost arabskih držav in z njimi manipulirala. Že pred začetkom prve arabsko-izraelske vojne (maj 1948-januar 1949) je Izrael na svojo stran uspel pridobiti Transjordanijo. Takratni transjordanski kralj Abdulah ibn Husein al Hašim, sin šerifa Huseina iz Meke, se je odkrito pogovarjal z vodstvom judovske skupnosti v Palestini o tem, da bi si medsebojno razdelila ozemlje mandatne Palestine. Ta quid pro quo je bil v tem, da naj bi Transjordanija (ki je imela edina armado - Arabsko legijo, ki se je bila sposobna bojevati z judovsko vojsko) judovski skupnosti dopustila, da na delu mandatne Palestine, ki ga je delitvena resolucija poverila judovski državi, v miru ustanovi državo Izrael, v zameno pa naj bi Transjordanija dobila ozemlje, ki ga je delitvena resolucija določila za palestinsko državo. Skozi to povezavo s Transjordanijo je Izrael učinkovito razbijal enotnost arabskega tabora. Naj poudarim, mnogo večji od sovraštva do Izraela je bil pri arabskih deželah strah pred Abdulahom. Sirija in Libanon sta se transjordanskega kralja panično bala, ker je imel izrazito ekspanzionistične težnje - poleg dela mandatne Palestine je hotel zasesti tudi Sirijo in Libanon. Vse od takrat je Jordanija poseben primer. Zaradi lastne ekonomske šibkosti in posebne povezave z Zahodnim svetom je bila vedno (z izjemo vojaškega nastopa proti Iraku leta 1991) Zahodni zaveznik na Bližnjem vzhodu, s posebnim, kooperativnejšim odnosom do Izraela. Od leta 1975 se je podobno dogajalo z Egiptom. S tem, ko je Izrael leta 1979 uspel doseči ločeno mirovno pogodbo z Egiptom, je zabil nov klin v politično fronto arabskih držav nasproti sebi. Konvencionalna razlaga pravi, da je bil egipčanski predsednik Sadat tisti, ki je stopil nasproti Izraelu pred Camp Davidom, vendar pa to ni res. Izraelski premier Menahem Begin je Egiptu predlagal ločeno mirovno pogodbo in se tako izognil širši bližnjevzhodni mednarodni konferenci, na kateri bi razpravljali tudi o okupiranih palestinskih ozemljih. Arabske države kot celota sicer že nekaj časa priznavajo obstoj Izraela. Težava je v tem, da sta Egipt in Jordanija vse prelahko pripravljena sprejeti mirovni sporazum z Izraelom, ne da bi se judovska država v zameno umaknila z vseh okupiranih ozemelj. Države, kot je Sirija, vztrajajo na stališču, da se mora Izrael najprej umakniti z vseh okupiranih ozemelj. V tem je ta neenotnost arabskih držav, kajti niso sposobne oblikovati enotne politične fronte.

Judovski, oziroma proizraelski lobi v ZDA, je tradicionalno izredno močan in zdi se, da je vse močnejši. Vendar v času Obamove administracije ne deluje v korist Izraela samo judovski lobi. Še dva pomembna subjekta ves čas delujeta proizraelsko. To so najprej neokonservativci. Drugi subjekt pa so tudi evangelijski kristjani (protestantski fundamentalisti), ki podpirajo Izrael zaradi tega, ker v skladu z zapisanim v Svetem pismu pričakujejo drugi prihod Jezusa Kristusa na Zemljo. Ti trije subjekti so ustvarili tako močan blok, da stalna, absolutno proizraelska drža administracije ameriškega predsednika sploh ni naključje. Največkrat se misli, da je bila Clintonova demokratska administracija bistveno drugačna, vendar pa po nekaterih kredibilnih indikatorjih velja za močno proizraelsko. Proizraelskemu lobiju je v času Clintonove administracije uspelo postaviti svoje člane na najpomembnejša mesta odgovorna za dogajanja na Bližnjem vzhodu. Npr. Dennis Ross, posebni koordinator State Departmenta za Bližnji vzhod, je bil pred nastopom funkcije predviden za šefa Washington Institute for Near East Policy, think-tanka, ki deluje izrazito proizraelsko. V administraciji je imel pomembno mesto tudi Martin Indyk, nekdanji uslužbenec najmočnejše ameriške proizraelske lobistične organizacije AIPAC. Skratka, Clinton je svojo administracijo oblikoval proizraelsko in tako je tudi bolj ali manj delovala. Palestinci se ne bi znašli v tako katastrofalnem položaju, kot so danes, če ne bi v času t.i. mirovnega procesa iz Osla na ameriški strani stala proizraelska administracija. Politično telo, ki je še bolj proizraelsko, je Kongres, saj sta tako Predstavniški dom, kot Senat, praviloma nabita z proizraelskimi kongresniki. Kar pa zadeva možnost drugačnih stališč, po nekaterih virih na ameriških univerzah obstaja okoli tisoč neodvisnih raziskovalcev, ki imajo drugačna, mnogo manj proizraelska stališča, vendar ti raziskovalci ne pridejo do besede in so medijsko izrazito zapostavljeni. S procesi globalizacije namreč prihaja tudi do procesov koncentracije kapitala. Ker je judovski lobi izrazito kapitalsko močan, z vsako koncentracijo kapitala v medijski industriji pridobiva na moči. Zato lahko s pridom uporablja večinoma analitike iz think-tankov, ki navadno govorijo v prid Izraelu. To, da je proizraelski lobi tako učinkovit, je v veliki meri tudi posledica tega, da je Izrael sistematično vlagal sredstva v raziskovanje ameriške družbe in političnega sistema. Izrael in ameriške proizraelske skupine so sistematično proučevale vse segmente policy makinga, še posebej na področju lobiranja. Po drugi strani so Arabci novinci na tem področju in izrazito zaostajajo. To je ogromen hendikep arabske in palestinske strani. Ameriška znanstveno objektivna srenja bi morala začeti neposredno nagovarjati ameriško prebivalstvo. Preprosto, proizraelski lobi je tako močan, da obvladuje elite. Zato bi bilo potrebno obiti elite in začeti neposredno nagovarjati ameriško prebivalstvo z razlagami o kontekstu izraelsko-palestinskega konflikta. Po 11. septembru vedno se ameriško prebivalstvo vedno bolj sprašuje, zakaj je prišlo do tega, oz. se zaveda nevarnosti. Širše ameriško prebivalstvo je danes sicer še vedno prepričano, da je Izrael branik demokracije in zahodne civilizacije pred fanatičnim islamom.

Nekateri se sprašujejo zakaj Arabci ne uprabijo naftnega embarga kot orožja proti Izraelu. Arabci so »naftno orožje« prvič uporabili med četrto arabsko-izraelsko vojno leta 1973 in takrat je naftni embargo vsaj delno deloval. Od takrat se je zadeva precej spremenila, ker je Zahod našel alternativna nahajališča nafte. Bližnji vzhod ni več edino večje nahajališče, ampak je tukaj tudi Severno morje, v zadnjem času intenzivno Afrika in Kaspijski bazen. Po drugi strani pa je pri Savdski Arabiji potrebno vedeti, da je ta od prve polovice 90-tih let v rdečih številkah proračuna. Savdijci so imeli še na začetku 80-tih let ogromen finančni presežek (110 milijard $), vendar so morali financirati tako vojno Iraka proti Iranu, kot leta 1991 finančno pokriti dobršen del vojne proti Iraku za njegov umik iz Kuvajta, tako da so se savdske finance do prve polovice 90-tih let obarvale rdeče. Zaradi tega vladarska hiša ne more tako uspešno podkupovati savdskega prebivalstva z državnimi službami, kot ga je nekdaj. To je eden od pomembnih razlogov, zakaj se v državi krepijo težnje nasprotovanja vladajoči hiši, oziroma islamistične težnje. Če bi zmanjšali dotok nafte Zahodu, bi zmanjšali tudi pritok v lastno blagajno. Po drugi strani, pa je ta vladarska hiša v veliki meri Zahodnjaško kulturno usmerjena, zato mogoče tudi na miselni ravni ni sposobna tako radikalnega koraka, kot je naftni pritisk na ameriško administracijo. Večkrat se mi zdi, da gleda bolj na lastne interese, kot na deklarirane interese palestinskega ljudstva, čeprav je res, da je utemeljitelj tretje savdske države Abdel Aziz ibn Abdel Rahman al Saud, ko se je 14. februarja 1945 v Sueškem prekopu sestal s Franklin Delano Rooseveltom in utemeljil strateško partnerstvo z ZDA, ki traja še danes, dal palestinskemu vprašanju pomembno težo. To je bilo še pred nastankom države Izrael, vendar se je njena ustanovitev že pripravljala. Od Roosevelta je dobil zagotovilo, da ZDA ne bodo naredile ničesar, kar bi lahko vplivalo na odnose med Palestinci in Judi, ne da bi se prej posvetovale s Savdsko Arabijo. Skratka, jasno je pokazal, kako močno se istoveti s Palestinci. Sedanji voditelji so se precej oddaljili od tega. Nasprotovanje prebivalstva vladarski hiši v dobršni meri izvira tudi iz tega, tako rekoč, mačehovskega odnosa do Palestine.

Napad 11.9.01 so izvedli pripadniki radikalnih transnacionalnih islamističnih skupin, ki v ZDA vidijo državo, ki je s svojo zunanjo politiko odgovorna ali soodgovorna za trpljenje muslimanov na različnih kriznih žariščih po vsem svetu, predvsem na Bližnjem vzhodu. Robert Fisk, znameniti britanski novinar, ki nemara najbolje od zahodnih dopisnikov pozna Bližnji vzhod, je napad opisal z besedami: »Napad so izvedli predstavniki razdejanega in ponižanega ljudstva, ki udarjajo nazaj«. Pri vsem je absolutno nujno vedeti, kako pomembno je za vse Arabce in muslimane palestinsko vprašanje. Palestinska zadeva je namreč igrala bistveno vlogo pri oblikovanju kolektivne arabske in islamske identitete. Ko Arabec ali musliman ocenjuje svet, to podzavestno stori skozi prizmo palestinskega vprašanja. Ali kot pravi raziskovalec fenomena muslimanskih samomorilskih napadalcev Farhad Khosrokhavar: »Palestina je za vsakega muslimana postala ogledalo, v katerega pogleda, ko ocenjuje odnos Zahoda do islamskega sveta«.

Saj ni res, pa je.

Toliko zavajanja, prirejanja dejstev in očitnih neresnic (da ne rečem laži) niso bili sposobni niti brezplačniki.

Ca6e ima zelo prav. Izrael je doslej vodil same obrambne vojne, v njih vedno zmagal in kot del vojnega plena zasedel del ozemlja zunaj svojih meja ter na teh področjih vzpostavljal tamponske cone proti novim napadom. Kogar kača piči ...

Iz tega prispevka je videti, kot da je Izrael bil agresor, ko pa je bilo ravno obratno.

Preverite dejstva, preden kaj objavljate. Vsak študent obramboslovja ali zgodovine bolj pozna potek dogodkov kot tisti, ki so sestavljali besedilo za te grafike, pa se niso upali niti podpisati pod svoje delo. Tako kot brezplačniški pisuni izpred nekaj let.

Sramota za Delo.

Zahvaljujem se vam, za nazorni prikaz skozi zgodovino.Ob branju človek ne more mimo dejstva, da so Židje v sodelovanju z vodilnimi silami sveta izpeljali strategijo- zemljo krast na arabskem ozemlju.Škoda le, da niste omenili Velikega dogodka leta 1934, ko je bila ustanovljena prva Židovska avtonomna oblast v Birobidžanu "obljubljeni deželi" na 2x večjem ozemlju, kot je danes Izraela z takratnimi 180.000 prebivalci.

Ker ponavadi nepopolne informacije kažejo čisto drugeg krivca je ste pozabili dodati:

leta 1948: Napad na židovsko prebivalstvo, in začetek državljanske vojne pri kateri so se židje umaknili v puščave, ter ustanovili Israeli Defence Force ali IDF, kateri je porazil Arabce, in Palestince pospremil na meje z Jordanijo, kateri so hoteli oditi! In za to vojno so krivi Arabci!

leta 1956: ker so arabske države kršile deklaracijo o zaprtju sueškega prekopa, ki je govorila o tem da zaprtje prekopa pomeni odprto napoved vojne, In spet so tukaj krivci Arabci.

leta 1967: popolnoma ista stvar, samo da so tukaj sodelovali še rusi s svojimi lažmi ki so jih posredovali egipčanom, da Izrael kopiči vojsko na mejah libanona, kar ni bilo res, tako so Egipčani ponovno prekršili deklaracijo, kar dve tako povedano, in ta je zaprtje sueškega prekopa in kopičenje vojske na sinajskem polotoku, kar je pripeljalo do tega da je Izrael odgovoril odločno in s silo! se pravi so ponovno začeli Arabci

In do sedaj arabci niso plačali ni dolarja za vse povzročene vojne, še slabše, sedaj bi radi z ukano ostalih narodov prišli do izgubljene zemlje med temi vojnami ki so jih sami povzročili!

Najboljš da še mi Trst zahtevamo nazaj, Istro ki smo jo izgubili ker smo bili na strani agresorjev oz. avstroogarske,...

Zato ne bom nikoli za priznanje palestine izpred mej leta 67, sem pa za priznanje palestine take kot je sedaj, seveda arabci kot arabci nikoli ne bodo nehali s svojimi bombnimi in raketnimi napadi, zato bodo kmalu izgubili še to kar imajo!