Tiskane izdaje
Deset let potem, ko so ameriške okupacijske sile v zemljanki v bližini Tikrita ujele padlega diktatorja Sadama Huseina, ki so ga kasneje obsodili na smrt in obesili, in tri leta po uradnem koncu brutalne vojne, ki je zahtevala najmanj 400.000 življenj, Irak hodi po robu novega velika spopada.
Letošnje leto je v Iraku daleč najbolj krvavo po letu 2008, ko je državljanska vojna − neposredna posledica ameriške okupacije − še divjala s polno silo. Do sredine novembra je bilo v bombnih in samomorilskih napadih ter obračunih šiitskih milic ubitih več kot 6000 ljudi. Imena številnih iraških mest − od Karbale do Bagdada, od Samare do Kirkuka, od Mosula od Bakube −, ki so se v času ene najbolj krvavih vojn v moderni zgodovin vtisnila v podzavest, počasi ponovno zasedajo prostor, ki je v globalnih medijih natančno odmerjen poročilom iz vojnih žarišč.
Nazadnje je udarilo včeraj; med tradicionalnim šiitskim verskim festivalom ašuro je bilo v krajih, kjer so potekale verske »procesije«, ubitih 41 ljudi. Več sto je bilo ranjenih. In to kljub temu, da je bilo po vsej državi v pripravljenosti skoraj milijon pripadnikov iraških varnostnih sil (samo v Karbali, šiitskemu romarskemu središču, 35.000), ki pa so se kljub dobri oborožitvi, dolgoletnemu ameriškemu »inštruiranju« in milijardam dolarjev, ki so bile vložene v njihovo vzpostavitev, po ameriškem odhodu iz uničene in opustošene države izkazale za precej nekompetentne. Še huje: tako, kot v času državljanske (sektaške) vojne, so postale armada predsednika vlade Nurija al Malikija, ki iraške oborožene sile izkorišča za doseganje svojih političnih, sektaških in tudi gospodarskih ciljev. Podobno velja za prav vse veje iraške oblasti in njene ključne institucije, ki so v celoti pod nadzorom iz dneva v dan bolj avtoritarnega šiitskega voditelja, katerega moči niti slučajno ne pešajo. Nasprotno.
Maliki je v zadnjem času − to je zgodovinska ironija − postal močan lokalni, regionalni in celo globalni igralec, ob tem pa tudi eden glavnih akterjev tako imenovane bližnjevzhodne hladne vojne, v kateri se za primat v regiji − in predvsem v naftnem poslu − spopadata šiitski blok pod vodstvom Irana in sunitski pod vodstvom Savdske Arabije. V tej nikakor ne le hladni vojni − spopadi se iz Sirije že nekaj časa selijo preko iraških meja − je Maliki zaveznik šiitskega bloka: predvsem iranskega režima, ki mu je omogočil, da je volilni poraz svoje, glede na stanje v državi precej duhovito poimenovane koalicije (Pravna država) leta 2010 alkimistično »spremenil« v zmago. A Maliki ves čas tesno sodeluje tudi z Američani, ki so ga v sedlu pustili z jasnimi navodili in zahtevami, ki jim − predvsem, kar se naftnih poslov tiče − novi iraški diktator še vedno zvesto sledi.
Dvojna in izjemno učinkovita Malikijeva igra je z iraškega političnega, družbenega in seveda tudi gospodarskega zemljevida popolnoma izbrisala sunite, ki so v času Sadama Huseina v celoti vladali Iraku. Število samomorilskih in bombnih napadov je v Iraku začelo strmo naraščati potem, ko so vladne sile spomladi v mestecu Havija grobo obračunale s sunitskimi protestniki in tako prekinile nekaj mesecev trajajoče sunitske proteste, ki so jih nekateri analitiki označili za iraško inačico arabske pomladi, saj so bili protesti v svojem jedru socialno-ekonomsko motivirani. Iraška ekonomija je − razen naftnih poslov, ki tako rekoč cvetijo − v razsulu. Enako velja za infrastrukturo: Iraku ne manjka veliko, da bi ga lahko proglasili za »padlo državo«. V sunitskih predelih Iraka − predvsem v tako imenovanem sunitskem trikotniku − protesti potekajo še naprej, v zadnjih mesecih pa so s ponovno obuditvijo spečih celic iraške Al Kaide in ostalih skrajnih sunitskih milic (tudi zaradi zaostrovanja šiitsko-sunitskega konflikta v Siriji) dobili nov, izjemno nasilen obraz. Obraz, ki Irak pospešeno vrača v stanje vojne.
Ob tem se vse bolj zaostrujejo tudi odnosi med Kurdi, ki imajo na severu Iraka že deset let de facto neodvisno državo, in šiitsko vladavino v Bagdadu, ki želi Kurdom na vsak način preprečiti, da bi sami podpisovali bogate naftne pogodbe z največjimi svetovnimi naftnimi družbami, hkrati pa nad odnosi med Erbilom in Bagdadom še vedno »visi« vprašanje, komu bo, skupaj s svojimi naftnimi polji, v prihodnosti pripadel Kirkuk. Tudi vprašanje Kirkuka ima − kot kaže − odgovor le v vojni. Še posebej glede na vse bolj zaostreno dogajanje v iraškem Kurdistanu in na kurdskih področjih severovzhodne Sirije.
