Tiskane izdaje
Hitro prodiranje skrajne sunitske milice Isil (Islamska država Irak in Levant) proti Bagdadu so kurdske oblasti v Erbilu na severu Iraka izkoristile za utrditev svojih pozicij. Do zdaj se niso dovolili potegniti v nov krog državljanske vojne. Nasprotno: zdi se, da bodo zelo kmalu tudi uradno izstopili iz Iraka.
Ko so Kurdi pred tednom dni v iraškem parlamentu glasovali proti uvedbi izrednih razmer v državi, s katerimi bi predsednik vlade Nuri al Maliki dobil skoraj neomejena pooblastila in ko so se varnostne ter politične krize v že skoraj padli državi lotili z »lastnimi sredstvi« in interesi, je dokončno postalo jasno, da Irak kot enotna država ne more preživeti.
Kljub temu da iraški Kurdistan vse od uvedbe območja prepovedi letenja leta 1991, predvsem pa od začetka ameriške invazije leta 2003, ko se je iraška vojska tudi pod pritiskom kurdskih bojevnikov (pešmerg) umaknila iz severnega Iraka, deluje kot de facto neodvisna država, je bil Malikijevo neuspešno prepričevanje Kurdov v skupni boj proti sunitskim skrajnežem še poslednji poizkus federalizacije države.
Kurdi niso oklevali. Malikija so zavrnili. Namesto, da bi vladni vojski, ki jo prebivalstvo iraškega Kurdistana razume kot svojega naravnega sovražnika, pomagali v boju proti Isilu in sunitskim plemenskim milicam, so le nekaj ur po umiku vladnih sil zasedli Kirkuk, svojo zgodovinsko prestolnico. To so Kurdi storili na podoben način kot aprila 2003, ko so po umiku vladnih sil kurdski vojaki in oboroženi civilisti vkorakali v mesto, od koder jih je Sadam Husein v osemdesetih letih prejšnjega stoletja med procesom »arabizacije« pregnal z grobo silo, katere vrhunec je bil napad s kemičnim orožjem v Halabdži na meji Iranom, v katerem je konec leta 1988 umrlo okoli 5000 ljudi.
Dogajanju pred enajstimi leti sem prisostvoval v živo: kurdske sile so v pijanosti zmagoslavja ropale in plenile po − podobno je bilo v Mosulu − vsem mestu. V maščevalnem pohodu in iskanju zgodovinske pravice je tedaj, kot se vedno zgodi, umrlo veliko nedolžnih ljudi. Kurdi so v Kirkuku, naftni prestolnici severnega Iraka, ki si jo »lastijo« tudi Turkemi, hitro utrdili svoje pozicije. Iz Kirkuka, ki so ga nemudoma priključili avtonomnemu Kurdistanu, so se umaknili šele, ko so jim to ukazali poveljniki ameriške okupacijske vojske.
Od tedaj je potekal srdit boj za najbolj zaželjeno in bogato iraško mesto. Iraške oblasti so se odločile, da bodo o statusu Kirkuka izvedle referendum − ta bi moral biti že leta 2007, a ga do danes zaradi političnega in naftnega kupčkanja v strahu pred tako imenovano poslednjo veliko iraško bitko, katere si v resnici ni želela sprožiti nobena izmed strani, ni bilo.
Če so se Kurdi leta 2003 iz Kirkuka umaknili, tega zdaj ne bodo naredili. Temu primerna je tudi količina orožja in vojakov, ki so jih pripeljali v mesto. Kljub manjšim spopadom s pripadniki Isila je bilo v zadnjih desetih dneh mogoče jasno videti, da vdor skrajnih sunitskih sil v državo Kurdom geostrateško celo koristi in da so bili na njihov blitzkrieg celo pripravljeni. Hitro so zavarovali naftna polja in v celoti prevzeli nadzor nad naftnimi − in plinskimi − posli, nad katerimi je hotela imeti nadzor centralna vlada v Bagdadu. Ta je zdaj tako šibka, da bo primorana Kurdom prepustiti vse naftne koncesije in sprejeti tudi njihovo gospodarsko neodvisnost.
Zgodovinsko ironično je, da je v krepitvi samostojnosti iraškega Kurdistana in njegove rastoče ekonomske rasti veliko vlogo odigrala Turčija, ki je dolga leta bombardirala cilje kurdskih gverilcev iz vrst PKK (Kurdska delavska stranka) v njihovih oporiščih na iraškem ozemlju. Iraški Kurdistan in Turčija sta v zadnjih petih, šestih letih postala odlična gospodarska partnerja − predvsem prek naftnih poslov in trgovine. Dobri odnosi med Ankaro in Erbilom, prestolnico iraškega Kurdistana, so močno izboljšali tudi odnose med Ankaro in skoraj dvajsetimi milijoni turških Kurdov. Turčija se dobro zaveda, da je kurdska država le še vprašanje časa in da bi ji grobo nasprotovanje tej le škodilo.
Tudi zato je Turčija brez hujšega stresa sprejela dejstvo, da so se po umiku vladne vojske na severu in severozahodu Sirije izoblikovala velika kurdska avtonomna območja, ki so tesno povezana z iraškim Kurdistanom. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko bo sektaški obračun med suniti in šiiti, ki pretresa celoten Bližnji vzhod, dokončno prestopil tudi turške meje. Takrat bo Kurdistan − v najširšem pomenu − postal »tamponsko območje« velikega spopada. Če kdo, se tega dobro zavedajo prav iraški Kurdi.
