Iran: Nasrin Sotudeh svobodna! Kaj pa drugi zaporniki?

V iranskih zaporih še vedno tiči več tisoč odvetnikov, novinarjev, intelektualcev, opozicijskih politikov.

Objavljeno
26. september 2013 21.28
TOPSHOTS-IRAN-RIGHTS-SOTOUDEH
Branko Soban
Branko Soban
Znana iranska odvetnica Nasrin Sotudeh, lanska dobitnica nagrade Saharova (skupaj s filmskim režiserjem Džafarjem Panahijem), je po treh letih zapora končno spet na svobodi. Režim v Teheranu je njo in še ducat drugih političnih zapornikov osvobodil tik pred potjo predsednika Hasana Rohanija v Združene narode.

Kot nekakšen dokaz, da se Iran vendarle spreminja. Toda ali se res? V iranskih zaporih namreč še vedno tiči več tisoč političnih zapornikov. Odvetnikov, novinarjev, inetelektualcev... Stola za lanska dobitnika nagrade Saharova sta v evropskem parlamentu, ki podeljuje to ugledno mednarodno priznanje, ostala prazna. Širin Ebadi, Nobelova nagrajenka za mir iz leta 2003, ki je v Strasbourgu lani zastopala Nasrin Sotudeh, je prazna stola brez dlake na jeziku razglasila za veliko sramoto za državo, ki že več kot tri desetletja zatira svobodo govora in človekove pravice. Širin Ebadi, tudi sama zelo znana odvetnica, je zaradi preganjanja pred štirimi leti zapustila Iran.

Zdaj 50-letna Nasrin Sotudeh je v zaporu prebila več kot tri leta. Zaprli so jo, ker je branila opozicijske aktiviste, mladoletnike, ki jim je grozila smrtna kazen, ženske in politične zapornike. Obtožena je bila širjenja propagande in spodkopavanja državne varnosti. Obtožbe so seveda absurdne, je menila Širin Ebadi, ki je nadvse čustveno prebrala nagrajenkino sporočilo, napisano v zloglasnem teheranskem zaporu Evin. Tam je bila Nasrin dolgo v samici. Brez stikov z družino in obema otrokoma. Zato se je oktobra lani odločila za gladovno stavko. Ko jo je končala, je imela vsega 43 kilogramov. Toda s štrajkom je vendarle dosegla, da so jo iz samice premestili med druge jetnice. Enkrat na teden jo je lahko obiskala tudi družina.

Sporočilo za Strasbourg

Nasrin Sotudeh je v sporočilu poslancem v Strasbourgu in vsemu svetu lani dejala, da pravzaprav sanja samo o eni stvari. O neodvisnih sodiščih v Iranu, v državi, ki je v dneh po predsedniških volitvah [leta 2009] zaprla in pozneje tudi usmrtila stotine zapornikov. Zgolj zato, ker so podvomili o volilnem rezultatu. Ker razmišljajo drugače, kakor hoče režim. Zaprli so tudi tri od njenih petih odvetnikov. Abdolfatah Soltani je denimo dobil trinajst let ječe. V svojem sporočilu je dodala, da vlade pravzaprav morajo spoštovati človekove pravice. Le tako bodo namreč obstale, sicer jim prej ali slej sledi odhod. Prav zato je predlagala ustanovitev azijskega sodišča za človekove pravice. Po zgledu Evrope, kjer v Strasbourgu danes lahko vsakdo toži državo, če ta tepta njegove temeljne svoboščine.

Na dlani je, da se je režim v Teheranu za osvoboditev Nasrin Sotudeh odločil izključno zaradi Ruhanijeve poti v New York. V okviru diplomatske ofenzive šarma, ki naj bi svet prepričala, da se stvari v Iranu končno premikajo na bolje. Tudi ko gre za spoštovanje človekovih pravic in drugih svoboščin. Toda Omid Memarian, iranski novinar, ki mu je Nasrin Sotudeh leta 2005 pomagala iz zapora (tistega leta je dobil tudi nagrado Human Rights Watcha), močno dvomi v iskrenost tovrstnega šarma iz Teherana. Sotudehovo so namreč na lepem odpeljali iz celice, jo posadili v avto in ji rekli: »Zdaj si svobodna!«. Domov so jo poslali brez kakršnegakoli papirja, kar pomeni, da bi se lahko že jutri znova znašla za rešetkami. Enako velja tudi za druge osvobojene politične zapornike.

Omid Memarian je v prispevku za New York Times zapisal, da je novi iranski predsednik Hasan Rohani spretno izkoristil svobodo tiska v ZDA in objavil svoj mnenjski članek v Washington Postu, medtem ko mnogi iranski novinarji zaradi kritik režima in prepovedi tovrstne svobode že leta gnijejo v ječah. Praviloma zgolj zaradi besed, ki jih je med tokratnim obiskom v ZDA nenehno ponavljal tudi sam Rohani. Tudi on je namreč kritiziral slabo ekonomsko politiko, visoko inflacijo in popolnoma zgrešeno zunanjo politiko svojega predhodnika Mahmuda Ahmadinedžada.

Novinar Bahman Ahmadi Amui je v zaporu denimo že od leta 2009. Zaprli so ga po takratnih predsedniških volitvah, ker je opozarjal na uničujoče posledice Ahmadinedžadove gospodarske politike. Še en ugledni novinar Ahmad Zeidabadi je prav tako od leta 2009 zaprt zato, ker je zapisal, da iranska zunanja politika do Izraela ne bi smela temeljiti na ekstremistični ideologiji in da bi moral Teheran v odnosih s tujino zagovarjati predvsem svoje nacionalne interese. Toda kljub Rohanijevim predvolilnim obljubam o spremembah sta oba novinarja še vedno za rešetkami. In v hišnem priporu sta že vse od volilnega leta 2009 tudi oba takratna predsedniška kandidata Mir Husein Musavi in Mehdi Karubi ter Musavijeva žena Zahra Rahnavard.

Zaporniki kot talci

Iranske ječe so še vedno polne političnih zapornikov, ki jih oblast v Teheranu zadržuje kot nekakšne talce, meni Omid Memarian. In nekaj jih izpusti praviloma vselej pred zasedanji generalne skupščine OZN ali drugimi podobnimi velikimi političnimi dogodki, saj na ta način spretno skrha osti kritik Zahoda. Podobno ravnajo tudi režimi na Kitajskem, Burmi in drugih avtoritarnih državah, ki na ta način dokazujejo, da spoštujejo človekove pravice in da političnih zapornikov pravzaprav ni toliko, kolikor jim jih očitajo. Zahodne demokracije bi zato morale pri priči nehati nagrajevati takšen cinizem in od voditeljev teh držav odločno zahtevati prave reforme, dodaja Omid Memarian.

Tudi zato so v organizaciji Mednarodna kampanja za človekove pravice pravice v Iranu zahtevali, naj režim v Teheranu takoj izpusti vse politične zapornike v državi. Podobnega mnenja je tudi Nader Hašemi, profesor na univerzi v Denverju. Prepričan je, da je iranski verski voditelj Ali Hamnei novemu predsedniku Hasanu Rohaniju razvezal roke in mu dovolil, da pomiri napeti položaj doma in izboljša imidž v svetu. Toda na dlani je, da se bo položaj znotraj Irana – in vzporedno s tem tudi ugled države v svetu – dokončno izboljšal šele takrat, ko v zaporih ne bo več Irancev, ki so se tam znašli zgolj zaradi kritik in nestrinjanja s politiko svoje vlade.