Tiskane izdaje
Teheran − Pogajanja o usodi iranskega jedrskega programa danes v Ženevi v optimističnem vzdušju vstopajo v nov krog, napovedi zunanjega ministra islamske republike Džavada Zarifa, da bi lahko dogovor dosegli v vsega nekaj dneh, pa so vendarle pretirane. Pogajalce namreč kljub spodbudnim znamenjem čaka vrsta visokih ovir, ki jih bodo morali preskočiti pred končnim uspehom.
Prvi mož iranske diplomacije Džavad Zarif je v torek dvignil marsikatero obrv s smelo izjavo, da je konec dolgoletnega spora z nekaj dobre volje na obeh straneh takorekoč pred vrati. »Verjamem, da bi lahko dogovor sklenili že ta teden, toda govorim lahko le v imenu naše strani,« je izjavil v pogovoru za televizijo France 24. Da je vendarle napočil čas za konkretne in hitre korake v smeri rešitve, ki bi hkrati ugodila iranskim zahtevam po pravici do razvoja (civilne) jedrske tehnologije in pomirila strahove Zahoda, da ta pravzaprav vodi k atomski bombi v rokah Teherana, se sicer strinjata obe strani, toda glede na število odprtih vprašanj na pogajalski mizi bo zbliževanje stališč vzelo še precej časa.
Predstavniki islamske republike in šesterice držav, ki se v imenu mednarodne skupnosti pogajajo z njo (ZDA, Rusija, Kitajska, Francija, Britanija in Nemčija), bodo danes in jutri v Švici predvidoma razpravljali o predlogu, ki ga je Iran predstavil na oktobrskem ženevskem srečanju, prvem po junijski izvolitvi predsednika Hasana Rohanija, s katerim je iz Teherana zavel nov, spravljivejši veter. Podrobnosti ponudbe, ki je med zahodnimi pogajalci vzbudila zmerni optimizem, niso znane, v javnost je pricurljalo le, da predvideva razrešitev spora v treh stopnjah, od katerih bi prvo menda lahko implementirali že v mesecu ali dveh, zadnjo pa v letu dni.
Obrisi kompromisa
Sogovorniki Irancev v Ženevi verjetno ne bodo pripravljeni bistveno odstopiti od svojih zahtev z aprilskega srečanja v Almatiju, ko so bili Teheranu pripravljeni dovoliti proizvodnjo nizkooplemenitenega urana v zameno za ustavitev plemenitenja do 20-odstotne vsebnosti izotopa U-235 (zadnji korak pred plemenitenjem do ravni, potrebne za izdelavo bombe), zamrznitev vseh aktivnosti v podzemnem objektu Fordov in izročitev vseh zalog do 20 odstotkov oplemenitenega urana. Iranci so sicer zavrnili zadnjo možnost, a se okno za kompromis skriva v namigovanjih, da je Zahod pripravljen privoliti v skladiščenje te zaloge na odročni lokaciji v samem Iranu pod nadzorom Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA).
Četudi najbolj izpostavljeno, pa vprašanje plemenitenja urana še zdaleč ni edina ovira na poti k rešitvi dolgoletnega spora. Pogajalce šesterice skrbi tudi usoda težkovodnega reaktorja v Araku, ki Irancem potencialno odpira plutonijevo pot do bombe, po tem, ko bo predvidoma prihodnje leto postal operativen, pa bo to samo po sebi izključilo možnost vojaškega napada nanj. Poleg tega so na seznamu njihovih zahtev še učinkovit zunanji nadzor spornih jedrskih aktivnosti, omejitev obsega iranskih zmogljivosti za plemenitenje urana in vzpostavitev sistema varovalk, ki bi mednarodni skupnosti zagotovil dovolj odzivnega časa, če se v Teheranu ne bi držali dogovorjenega.
Primež sankcij
Iranci sicer ne skrivajo, da bi se radi predvsem čim prej rešili primeža uničujočih sankcij, ki je po mnenju mnogih analitikov pravzaprav edini (ali vsaj najpomembnejši) razlog za spravljivejše tone teheranske vrhuške. Toda iz Washingtona so v zadnjih tednih že nakazali, da bodo glede tega ubrali nadvse previden pristop, v skladu s katerim bodo kazenske ukrepe odpravljali postopoma in v zameno za konkretna, preverljiva dejanja nasprotne strani, ključne sankcije, ki so zadušile finančno poslovanje islamske republike s tujino in več kot prepolovile njen izvoz nafte, pa da bodo ostale v veljavi vse do razrešitve vseh ključnih spornih vprašanj.
Glede na to ni presenetljivo, da so Iranci v zadnjem času večkrat nakazali, da si želijo kar najhitreje zaključiti pogajanja, v tem kontekstu gre razumeti tudi optimistično napoved zunanjega ministra Zarifa. Da je čas za dosego kompromisa omejen, pa opozarja tudi nasprotna stran. Vsako dodatno zavlačevanje lahko namreč Bližnji vzhod hitro pahne v novo katastrofo.
