Tiskane izdaje
Iranski jedrski program ima dolgo zgodovino, saj se je Teheran začel spogledovati z idejo o lastnem razvoju atoma že med vladavino šaha Mohameda Reze Pahlavija. Po islamski revoluciji, ki ga je leta 1979 spodnesla s prestola, so nove oblasti opustile tovrstne načrte, vendar le začasno.
Leta 2002 je tako iranska opozicija razkrila obstoj dveh jedrskih objektov v gradnji (obrata za plemenitenje urana v Natanzu in težkovodnega reaktorja v Araku), posledično pa so se zaostrili že tako ne najbolj prijateljski odnosi med Zahodom, prepričanim, da sporni program vodi v razvoj jedrske bombe, in Iranom, ki tovrstne očitke zavrača in vztraja, da je program izključno civilne narave.
Pogajanja o usodi iranskega jedrskega programa se brez vidnejšega napredka vlečejo že dolga leta, islamska republika pa je v tem času, obsežnim mednarodnim ekonomskim sankcijam in grožnjam z vojaškim posredovanjem navkljub, postavila razvejeno in kompleksno mrežo jedrskih objektov. Nekaj ključnih predstavljamo v nadaljevanju.
Natanz
Objekt za plemenitenje urana v Natanzu je bil dolgo časa v središču iranskega jedrskega spora z mednarodno skupnostjo. Obrat, v katerem poteka predvsem proizvodnja nizkooplemenitenega urana (do petodstotne vsebnosti izotopa U-235), primernega za uporabo v jedrskih elektrarnah, je začel delovati leta 2007, ko je bilo tam nameščenih okoli 3000 centrifug, do danes pa se je to število bistveno povečalo. Po podatkih, ki so jih teheranske oblasti posredovale Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA), je samo v eni od dveh proizvodnih hal načrtovana postavitev skupaj 25.000 centrifug. V Natanzu je bil po podatkih agencije proizveden tudi znaten del iranske zaloge do 20-odstotno oplemenitenega urana, primernega za uporabo v raziskovalnih reaktorjih, ki ga je mogoče, če bi se v Teheranu odločili za to, razmeroma hitro predelati v visokoobogateni uran (več kot 90-odstotna vsebnost U-235), potreben za izdelavo bombe.
Fordo
Obstoj podzemnega obrata za plemenitenje urana, ki so ga v tajnosti gradili v nekdanjem oporišču revolucionarne garde v bližini Koma, so Iranci priznali šele septembra 2009, potem ko so nanj opozorile zahodne obveščevalne službe. Jedrski objekt, ki je dobro zavarovan pred morebitnimi napadi iz zraka, je postal operativen leta 2011, namenjen pa je predvsem proizvodnji do 20-odstotno oplemenitenega urana, ki so jo tja preselili iz Natanza. Po načrtih naj bi v Fordu sčasoma namestili do 3000 centrifug. Mednarodna skupnost je sprva zahtevala zaprtje in uničenje objekta, njene zadnje ponudbe pa kažejo, da je pripravljena pristati »zgolj« na zamrznitev vseh tamkajšnjih aktivnosti.
Arak
Gradnja 40-megavatnega težkovodnega jedrskega reaktorja v Araku, ki naj bi po zagotovilih iranskih oblasti nadomestil dotrajani raziskovalni reaktor v Teheranu, se vleče že več kot desetletje, po zadnjih napovedih pa bi ga lahko zagnali v drugi polovici prihodnjega leta. Usoda reaktorja igra v pogajanjih med Zahodom in Iranom eno ključnih vlog, saj bi islamska republika z njim dobila možnost razvoja plutonijeve bombe. Analitiki poudarjajo, da bo odgovor na to vprašanje treba poiskati že v prihodnjih mesecih, saj reaktorja, ko bo enkrat postal operativen, zaradi velikega tveganja katastrofalnih posledic ne bo več mogoče uvrstiti na seznam tarč morebitnega vojaškega posredovanja proti islamski republiki oziroma njenemu jedrskemu programu.
Bušer
Prva in doslej edina iranska jedrska elektrarna stoji v bližini pristaniškega mesta Bušer. Gradnja se je začela že sredi sedemdesetih let, ko je državi še vladal šah, po islamski revoluciji pa je bila ustavljena – vse do leta 1995, ko so iranske oblasti končanje projekta zaupale ruskemu podjetju Atomstrojeksport. Kljub številnim zapletom je gradnja 1000-megavatnega reaktorja v naslednjih letih le stekla, Rusija je začela Iranu leta 2007 dobavljati gorivo zanj, v nacionalno električno omrežje pa je začel prispevati elektriko septembra 2011. Rusko državno podjetje je prejšnji mesec Irancem prepustilo tudi operativni nadzor nad elektrarno.
Isfahan
V sklopu jedrskega obrata v Isfahanu potekata predelava prečiščene in predelane uranove rude (tako imenovane rumene pogače) v plinasto stanje (uranov heksafluorid), potrebno za začetek procesa plemenitenja urana, ter proizvodnja jedrskega goriva za elektrarno v Bušerju in raziskovalne reaktorje. V tamkajšnjem raziskovalnem centru delujejo tudi štirje manjši raziskovalni reaktorji, ki so jih islamski republiki dobavili Kitajci.
Parčin
Vojaški kompleks Parčin, ki leži kakih 30 kilometrov jugovzhodno od Teherana, po doslej znanih podatkih ne vključuje nobenih jedrskih objektov, pozornost IAEA pa je pritegnil očitek, da Iranci tam preizkušajo visokozmogljivo razstrelivo, ki bi lahko bilo namenjeno razvoju jedrskega orožja. V ta namen naj bi, kakor je novembra 2011 v svojem poročilu opozorila agencija, zgradili posebno komoro za preizkušanje eksploziva. Kmalu po tem, ko je IAEA od oblasti v Teheranu zahtevala dostop do objekta, kjer naj bi stala komora, so zahodne obveščevalne službe tam zaznale obsežna gradbena dela, s katerimi so po mnenju strokovnjakov Iranci poskušali zakriti sporne dejavnosti. Kljub temu inšpektorjev agencije do danes niso spustili v kompleks v Parčinu.
