Tiskane izdaje
Pa vendar je edini predstavnik iranske duhovščine med kandidati v petek prepričljivo zmagal že v prvem krogu predsedniške tekme, in to prav po zaslugi opoziciji naklonjenih volivcev. Kako se je torej 64-letni Rohani, ki so mu, kljub temu da gre za izkušenega veterana iranske politike, še nekaj dni prej pripisovali pičle možnosti za uspeh, zavihtel na predsedniški stol v tekmi, ki se je intenzivno bila predvsem v političnem zaodrju islamske republike, v katerem poteka nenehen boj široke palete različnih frakcij in zavezništev za moč in vpliv?
Kandidat opozicije,
Čeprav je Rohani v predvolilnih nastopih večkrat ostro ošvrknil skrajneže v vrstah iranske politike, je pri tem pazil, da ni izzval ajatolovega kroga vplivnežev. Ost kritike je bila tako usmerjena predvsem v »varno tarčo«, odhajajočega predsednika Mahmuda Ahmadinežada, ki se je v drugem mandatu zapletel v odkrit spor z vrhovnim voditeljem islamske republike Hameneijem. Slednji je še utrdil svoj položaj na račun neposredno voljenih državnih institucij in v takšnem razmerju sil bo moral delovati tudi novi predsednik, ko bo predvidoma 3. avgusta nastopil funkcijo.
Poznavalci razmer pričakujejo, da bodo odnosi med nosilcema najvišjih političnih položajev v Iranu poslej precej boljši, saj Rohani, kljub temu da so mu do volilne zmage pomagali predvsem opozicijski volivci, velja za ajatolovega zaveznika, kar ne nazadnje kaže tudi njegov položaj Hameneijevega zastopnika v vrhovnem svetu za nacionalno varnost, ki se ukvarja s ključnimi varnostnimi in zunanjepolitičnimi vprašanji, vključno z jedrskim programom.
Rohanijeva zvestoba dediščini islamske revolucije in njenim nosilcem tudi sicer ni vprašljiva. Gibanju pokojnega ajatole Ruholaha Homeinija se je pridružil še kot najstnik sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, zaradi javnega nasprotovanja vladavini šaha Mohameda Reze Pahlavija pa je bil večkrat zaprt. Po zmagi revolucije leta 1979 je bil tedaj že izkušeni politični agitator izvoljen v medžlis, katerega poslanec je ostal pet mandatov, do leta 2000. V tem času je bil med drugim podpredsednik parlamenta in vodja odborov za obrambo in zunanjo politiko.
Jedrska enigma
Širši svetovni javnosti je doktor pravnih znanosti z glasgowske univerze postal znan leta 2003, ko je, kmalu po razkritju dotlej tajnega iranskega jedrskega programa, postal prvi sogovornik mednarodne skupnosti o spornem vprašanju, ki se odtlej le še zaostruje. Rohani je med dveletnim pogajalskim mandatom, ki se je končal z Ahmadinežadovim prihodom na oblast, privolil v začasno zamrznitev plemenitenja urana, najbolj sporne prvine programa, za katerega se na Zahodu bojijo, da vodi v razvoj atomske bombe, medtem ko v Teheranu to odločno zanikajo.
Zaradi tega se je novi predsednik tudi med tokratno predvolilno kampanjo znašel na udaru zagovornikov politike trde roke, ki so mu očitali pretirano popustljivost. A Rohani jim ni ostal dolžan. Odhajajočega predsednika in njegovega glavnega jedrskega pogajalca Saida Džalilija, ki je sicer veljal za favorita volitev, je obtožil, da sta z »vročekrvno retoriko« in nepopustljivo držo pahnila državo v mednarodno osamo in ji nakopala ekonomske sankcije, ki so močno prizadele iransko ekonomijo.
Sam se je v predvolilnih nastopih zavzel za izboljšanje odnosov s tujino, tudi z ZDA, in predvsem za omilitev oziroma odpravo sankcij, ki bo mogoča samo s prebojem v jedrskih pogajanjih. Tega sicer po mnenju analitikov ne gre pričakovati prav kmalu, saj so odločitve glede ključnih varnostnih in zunanjepolitičnih vprašanj trdno v rokah ajatole, ki za zdaj ne kaže znakov popuščanja. Začetni optimizem nekaterih je z zagotovilom, da se islamska republika tudi pod njegovim vodstvom ne bo odrekla plemenitenju urana, te dni nekoliko ohladil tudi novi predsednik, čeprav je obenem zagotovil večjo transparentnost glede spornih aktivnosti, s katero naj bi svetu zagotovili, da je iranski jedrski program izključno civilne narave.
Breme visokih pričakovanj
Privrženci iranske opozicije si veliko obetajo tudi od Rohanijevih predvolilnih namigov o izpustitvi več sto političnih zapornikov. Številni med njimi so za rešetkami še od prejšnjih volitev leta 2009, po katerih je oblast s silo zatrla proteste zaradi domnevno prigoljufane zmage Ahmadinežada. Tudi sicer je njegov pravkar izvoljeni naslednik, ki je takratne proteste javno podprl, napovedal večjo občutljivost za vprašanja, povezana s spoštovanjem človekovih pravic, in omilitev poseganja države v zasebnost državljanov. A tisti z nekoliko daljšim spominom opozarjajo, da ima Rohani precej temnejšo plat od tiste, ki jo razkazuje zdaj. Tako je leta 1999, med študentskimi protesti zaradi zaprtja reformističnega časnika, tistim, ki bi bili spoznani za krive sabotaže in uničevanja državne lastnine, grozil kar s smrtno kaznijo.
Kljub temu ni dvoma, da so privrženci opozicije zmago Hasana Rohanija v predsedniški tekmi vzeli za svojo. Z njihovo množično podporo je »šejk upanja«, kakor so ga poimenovali domači mediji, dobil mandat za spremembe, ki bi državo popeljale iz dušeče mednarodne osame na pot ekonomskega okrevanja. Resda bodo ključne odločitve tudi v prihodnje v rokah konservativne duhovščine, a bo ta težko povsem ignorirala tako glasno sporočilo volilnega telesa. Rohani ima poleg tega vplivne zaveznike v obeh med seboj sprtih taborih iranske politike. Če jih bo znal uskladiti in obenem uveljaviti kooperativni slog vladanja, bi lahko uresničil visoka pričakovanja volivcev. Če ne, bo to še eno v vrsti hudih razočaranj iranske opozicije, od katerega si bržkone še lep čas ne bo opomogla.
