Tiskane izdaje
Nova zakonodaja, ki v zelo omejenih okoliščinah dovoljuje prekinitev nosečnosti, še vedno ne naslavlja pravic žensk v primerih posilstva, incesta in življenjsko nenevarnih zdravstvenih težav. Njena določila so kljub temu napredek za irsko družbo.
Irska je legalizirala splav natanko 21 let potem, ko je vrhovno sodišče v primeru noseče samomorilne najstnice razsodilo, da je splav zakonit, če obstaja tveganje, da bi nadaljevanje nosečnosti ogrozilo življenje ženske. Ne glede na spremembe Irska še naprej ostaja država z eno najbolj omejevalnih politik na tem področju, kjer je namerna prekinitev nosečnosti še vedno obravnavana kot zločin. Spodnji dom parlamenta je v četrtek po maratonski razpravi z veliko večino podprl zakon, ki dovoljuje splav zgolj v primerih, ko bi nadaljevanje nosečnosti neposredno ogrožalo življenje matere. Predstavniki političnih strank so se po skoraj dveh dneh zasedanja končno dogovorili o vsebini zakona, tudi o njegovem najbolj spornem delu, ki naslavlja vprašanje samomorilnosti.
Zakon, ki ga je pripravila vlada premiera Ende Kennyja, rešuje problem, ki so ga prejšnje administracije ignorirale in odlagale več kot dve desetletji. Predlog, ki je dokončno uzakonil odločitev vrhovnega sodišča, sprejeto leta 1992, je bil v zadnjih mesecih predmet ostrih napadov in javnih polemik. Nasprotniki splava so v njem videli začetek popolne liberalizacije abortusa in »prvi korak v smeri kulture smrti«, kot je vladne napore opisal neki katoliški škof. Uvrstitev samomorilnosti med opravičljive razloge za prekinitev nosečnosti so razglasili za trojanskega konja, ki bo vodil v neupravičeno povečanje števila splavov, čeprav zakon izrecno zahteva, da znake psihičnih težav potrdita vsaj dva psihiatra in zdravnik.
Povod za ukrepanje vlade in poslancev je bila smrt zobozdravnice indijskega rodu, ki je oktobra lani umrla za posledicami spontanega splava. Irska oblast ni želela ugoditi njenim številnim prošnjam za prekinitev nosečnosti, po navedbah svojcev »zato, ker je Irska katoliška država«. Njena smrt je sprožila ostre odzive zagovornikov pravic žensk po Evropi. Toda nasprotnikov ni utišala.
Pogoji oskrbe
Končni rezultat vsega je bil izjemno previdno spisan predlog zakona, ki je razočaral tudi največje podpornike legalizacije spornega vprašanja. Med drugim zato, ker ne bo zaustavil migracij žensk, ki vsako leto v velikem številu potujejo po zdravstveno oskrbo v Britanijo. Večina od njih zaradi nosečnosti ni v neposredni življenjski nevarnosti in ne kaže znakov samomorilnosti. Imajo pa zato drugačne težave, poudarja Mara Clarke, vodja londonske Mreže za podporo splavu (ASN), ki jih nova zakonodaja ne rešuje. »Ženske, ki so bile posiljene in so zanosile, ženske z napakami v razvoju zarodka, pari, ki si ne morejo privoščiti skrbi za otroka, bodo še vedno prepuščeni sami sebi.« Lani se je po podatkih irskega ministrstva za zdravje na pot v Britanijo podalo okoli 4000 Irk. 124 jih je bilo mlajših od 18 let. Splav, ki ga opravijo v tujini, jih lahko stane tudi več tisoč evrov.
Člani civilnih gibanj, ki so se zavzemali za celovitejšo rešitev problema, so poudarjali, da se bodo tegobe žensk in parov nadaljevale, s prstom pa kazali na vlado. Uredništvo britanskega Guardiana je v komentarju, nasprotno, zapisalo, da je zakon kljub omejitvam pomemben korak naprej. Med drugim pomeni nov poraz tradicionalno močne katoliške cerkve pri merjenju moči s sekularno oblastjo. Pomagali ji niso niti osebni napadi in obračunavanja, ki so bili skoraj v celoti usmerjeni na vlado in njenega predsednika, ki je pred kritiki in volivci vztrajal, da je katolik, »ne pa tudi katoliški premier«.
Preden lahko zakon začne veljati, ga mora potrditi zgornji dom parlamenta, kjer vlada ne pričakuje večjih težav. Med drugim zato, ker njegova vsebina vsaj nekoliko odraža evropsko realnost. Irska se je z legalizacijo splava izognila potencialno dragim sodnim postopkom, zlasti tistim na evropskem sodišču za človekove pravice, ki je bilo v preteklosti že kritično do irske zakonodaje na tem področju.
