Tiskane izdaje
Rim – Uradni Vatikan je sporočil, da je papež Frančišek preklical kazen izključitve iz duhovniškega stanu, ki jo je Janez Pavel II. izrekel patru Miguelu D'Escotu leta 1985, ko je bil ta član ameriškega misijonarskega reda Maryknoll zunanji minister v sandinistični vladi v Nikaragvi. Odločitev razlagajo kot nov veter v odnosu do že zdavnaj iztrebljene teologije osvoboditve, ki je bila plod in žrtev hladne vojne.
Preden umrem, bi rad še obhajal mašo, je zapisal Miguel D'Escoto Brockmann v pismu, ki ga je poslal papežu Frančišku. Na kratko je razložil, da je vsa leta, ko ni smel maševati, ostal zvest Katoliški cerkvi, ostal je redovnik, član reda Maryknoll, ki ga je imel ves čas za svojega. Že prej je ameriški redovnik nikaragovskega rodu večkrat omenil, da ga je izobčil neposredno papež Janez Pavel II. Njegov nadrejeni v misijonarskem redu in njegov nadškof v Managvi tega nista in ne bi storila, je bil prepričan zdaj 81-letni redovnik.
Zanimivo življenje
Miguel D'Escoto ima zanimivo življenjsko pot. Rodil se je leta 1933 v Hollywoodu v Kaliforniji, njegov oče je bil takrat veleposlanik Nikaragve v ZDA. Vstopil je v red Maryknoll v New Yorku, leta 1961 je postal duhovnik. Kmalu je ustanovil redovno založbo Orbis Books, magistriral je iz novinarstva, dejaven je bil med milijoni ljudi iz Latinske Amerike, ki so iskali srečo na severu. Med pregnanimi in lačnimi iskalci sreče je spremljal dogajanje na jugu celine, revščino in zaostalost je podoživljal z rojaki z družbenega roba. Vedno je živel v ZDA, v Nikaragvi so ga ljudje nekaj časa celo gledali malo postrani kot človeka, ki »so ga poslali gringosi«; na začetku kariere v Managui je veliko bolj tekoče govoril angleško kot špansko z nikaragovskim naglasom.
V sedemdesetih letih ga je misijonarsko delo med »Latinosi« v ZDA zbližalo s teologi osvoboditve, gibanjem, ki se je začelo v Braziliji in Argentini in se je postavilo na stran revnih in preganjanih. Nemudoma je postalo sestavni del hladne vojne, ki je divjala tudi na zahodni polobli in znotraj Katoliške cerkve.
Služba v vladi
Sredi sedemdesetih se je D'Escoto zbližal s sandinisti, ki jih takrat ni bilo več kot nekaj ducatov. Ko so leta 1979 vrgli diktatorja Anastasia Somozo in prišli na oblast, pa so ga povabili, naj postane njihov zunanji minister. Na ministrskem položaju je ostal do leta 1990, ko so njegovi sandinisti, takrat že daleč od nekdanjih idealov sandinizma, padli z oblasti. Sandinisti vsaj na videz že spet in še vedno vladajo. Njihov voditelj Daniel Ortega je po načinu vladanja vsak dan bolj podoben Anastasiu Somozi, katerega je strmoglavil pred 35 leti. V rokah ima vse vzvode oblasti, prav tako kot prejšnja diktatura si tudi sedanja, ki sebi pravi ljudska sandinistična oblast, lasti vse, kar leze in gre. Velikanska večina nekdanjih sandinistov, ki so vodili upor proti Somozi, je Ortego že zdavnaj zapustila, veliko jih je sam odgnal iz gibanja, ker so poskušali biti kritični. Nikaragva je prav tako revna, kot je bila nekoč, prav tako zaostala, zaveznike ima samo v Havani in Caracasu, malo še v La Pazu.
Miguel D'Escoto Brockman je bil po odhodu iz sandinizma še dejaven v svetovni diplomaciji. Pred štirimi leti je leto dni predsedoval generalni skupščini Združenih narodov. Za položaj so ga skupaj predlagale vse latinskoameriške in karibske države. Vmes, leta 1983, sredi najbolj zavrete hladne vojne, ko so bili sandinisti trdno na oblasti in so ljudje še verjeli v revolucionarne spremembe in izhod iz zaostalosti, pa je Nikaragvo doletelo, da jo je obiskal papež Janez Pavel II. Prišel je z druge strani železne zavese in je sila težko razumel, kaj se dogaja v Latinski Ameriki. Bil je jezen, ker so se v sandinistični vladi udinjali kar trije vplivni duhovniki, ki so vodili tri pomembne resorje, zunanjo politiko, kulturo in izobraževanje.
Ob D'Escotu sta bila v vladi še brata Cardenal, Fernando in Ernesto; zadnji je veljal za najbolj uveljavljenega nikaragovskega pesnika svojega časa. Papež Janez Pavel II. je ob prihodu v Managvo odločno zavrnil patra Ernesta Cardenala, ko mu je ta hotel poljubiti prstan. Potem je od vseh treh duhovnikov zahteval, da izstopijo iz vlade. Čez dve leti je vse tri izključil iz duhovniškega stanu. Fernanda Cardenala so jezuiti sprejeli medse leta 1997, štiri leta po tem, ko je izstopil iz sandinističnega gibanja.
Pomiritev duhov
Sedanji papež Frančišek, prvi jezuit in prvi Latinskoameričan na čelu Katoliške cerkve in vatikanske države, ne opeva teologije osvoboditve, poskuša pa pomiriti duhove na svoji celini in predvsem Katoliški cerkvi vrniti moč, ki jo je imela v Latinski Ameriki pred razkolom s teologijo osvoboditve, ki sta ga v Vatikanu odločno in trdo vodila Janez Pavel II. in njegov tedanji »čuvar čiste vere«, kardinal Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI.
Verniki izgona nosilcev teologije osvoboditve povečini niso dojeli, saj hladne vojne preprosti ljudje niso razumeli. Zelo veliko jih je zapustilo katolištvo in se preusmerilo k novim protestantskim gibanjem, ki so jih na jug pripeljali Američani s severa. V nekaterih nekoč najbolj katoliških državah Latinske Amerike je danes katoličanov tudi tretjino manj kot pred obračunom s teologi osvoboditve.
Za bistveni premik v odnosu Cerkve do časov pred desetletji napovedujejo beatifikacijo Oscarja Arnulfa Romera, v Salvadorju izjemno priljubljenega nadškofa in metropolita, ki je sicer začel na desni, ob nasilju vojaških hunt, ki so vladale v obdobju, ko se je Washington ukvarjal z ameriškim jugom, in ne z Bližnjim vzhodom, pa je prestopil na drugo stran. Ubili so ga 24. marca 1980, med mašo v hospicu za rakave bolnike.
V času množičnih beatifikacij in kanonizacij papeža Janeza Pavla II. so v Latinski Ameriki na tihem pričakovali, da se bo kdo v Vatikanu spomnil Oscarja Arnulfa Romera. A se to ni zgodilo, ker se hladna vojna tudi za obzidjem tedaj še ni končala. Spravo in mir v Cerkev poskuša na ameriškem jugu vrniti šele Frančišek.
