Tiskane izdaje
Zatari – Sirska begunska in humanitarna kriza je v prvi vrsti kriza otrok. Med begunci v taborišču Zatari, enem največjih begunskih taborišč v zgodovini, ki leži na jordansko-sirski meji, je med begunci kar 58 otrok. Številni so globoko travmatizirani. Le četrtina jih obiskuje šole – v taborišču ali izven njega. Sirija izgublja generacijo za generacijo.
Kljub temu da v Jordaniji prisotnost sirskih beguncev ni tako očitna kot v Libanonu, kjer prebežniki pred sirsko vojno predstavljajo že dobro četrtino prebivalstva, je sirska begunska tragedija močno prizadela tudi hašemitsko kraljevino, ki je v zgodovini svoje meje vedno na stežaj odpirala za begunce. Iz Palestine. Iz Libanona. Iz Iraka. In – v zadnjih treh letih – iz Sirije. Ne glede na politične, socialne in ekonomske posledice. A tako hudo, kot je zadnji dve leti, v Jordaniji ni bilo nikoli. Težko, skoraj nemogoče si je predstavljati, da bi lahko bilo še huje. Medtem pa se vojna v Siriji – še posebej na jugu in na vzhodu države, ki mejita na Jordanijo – še naprej stopnjuje.
Brez dežja
Jordanija je ekonomsko izčrpana. Večino pomoči za sirske begunce zagotavljajo Evropska unija, ki se na svojem ozemlju beguncev otepa bolj kot kdaj koli, in Združeni narodi. A kriza je že davno presegla vse predvidene okvire, zato se tako Aman kot mednarodna skupnost zatekata k improvizaciji. Vprašanje je, kako dolgo lahko sirske sosede, kjer (predvsem) Evropska unija zadržuje skoraj tri milijone beguncev (še sedem in pol jih je razseljenih znotraj Sirije), zdržijo silovit pritisk na svoje meje, ekonomijo, demografijo in omejene naravne vire. V Jordaniji, ki se dobesedno suši, to predvsem velja za vodo, ki bo v prihodnje brez dvoma gonilo vseh regionalnih konfliktov. Letos, denimo, je do zdaj padlo le 30 odstotkov predvidenih padavin.
»V Jordanijo smo prišli, ker nismo imeli druge izbire. Sem prihajamo najbolj revni begunci. Tisti, ki so imeli denar in dobre zveze, so odšli že prej. Odpeljali so se s svojimi avtomobili in v Turčiji ali Bejrutu najeli stanovanja. Mi, ki prihajamo s podeželja, smo do zadnjega skrbeli za svojo zemljo in upali, da se bo vojna končala. A stanje se je le slabšalo. Ko so porušili našo hišo, smo morali zbežati,« je v taborišču Zatari povedal 30-letni Halid Omar Ibrahim, ki je skupaj z ženo in tremi otroci v Jordanijo iz vasice Gabake v bližini meje prišel pred letom dni.
Namesto da bi zgolj prestopil mejo, ki so jo jordanske oblasti zaprle, je moral plačati prekupčevalcem, da so njegovo družino prek vzhoda države pripeljali v Sirijo. Od tam so jih jordanski vojaki odpeljali v Zatari, kjer se je rodila tudi njegova najmlajša hčerka – šestmesečna Maram. Za pot je moral plačati zadnjih 1500 dolarjev družinskih prihrankov. Podobno velja za sto tisoče njegovih sotrpinov, ki so se v begunstvu ujeli v »spiralo dolga«. Tega morajo v obliki zastonjskega dela velikokrat plačati otroci. Tako ali drugače.
V zadnjih sedmih mesecih, odkar v taborišču deluje porodnišnica, se je v Zatariju rodilo sedemsto otrok. Sto na mesec. Na dan našega obiska so na svet privekali štirje otroci. Med njimi tudi mali Osama. Njegova mati Mariam, 33, nam je nekaj besed namenila le štiri ure po porodu. V Jordanijo je skupaj z možem in dvema hčerama pribežala iz mesta Huta, kjer je preživela režimski napad s kemičnim orožjem. V begunsko taborišče Zatari so – popolnoma brez vsega – prišli pred petimi meseci. Mariam je za seboj pustila starše, ki so bili zaradi lakote prešibki, da bi odšli na poti. Že nekaj časa jesta le listje in travo. To je v Siriji zdaj že postalo pravilo in ne izjema. S svojimi starši se je Mariam nazadnje slišala pred tremi dnevi. Režim že nekaj časa izvaja »taktiko izstradanja«, s katero želi uničiti bojno moralo uporniških enot in civilno prebivalstvo odtujiti od »upora«. To se dogaja tako v mestih kot na podeželju, kar bi si bilo še pred tremi leti popolnoma nemogoče predstavljati. Sirija je namreč dežela hrane. Obilice hrane.
Otroci in taboriščno delo
»Starša jesta le tisto, kar najdeta pred hišo. Dlje si zaradi bombardiranja in obstreljevanja ne upata. Pred tednom je bil ubit možev brat, ki ni več zdržal lakote in je šel ven, da bi našel vsaj nekaj hrane. Takoj so ga ustrelili. Bil je zadnji odrasel moški v hiši. Njegov najstarejši otrok je zbral ostale in pobegnili so v Jordanijo,« je v prostorih porodnišnice pripovedovala Mariam.
Pred porodnišnico je ducat žensk čakalo na ginekološki pregled. Kamor je seglo oko, je bilo mogoče videti otroke. Otroci. Povsod otroci. Nekateri nasmejani, drugi popolnoma odsotni. Nekateri agresivni, drugi v iskanju topline in nežnosti. Med igro. Med delom – otroško delo je med sirskimi begunci in njihovimi oportunističnimi gostitelji tako v Jordaniji kot Libanonu tako rekoč socialna norma. Med zrenjem v prazno. In med potjo v in iz šol, ki jih v Zatariju, kjer je šolski sistem za begunce organiziran bolje kot kjer koli drugod v Jordaniji, obiskuje le četrtina vseh »šoloobveznih« otrok.
Celotna generacija sirskih otrok – najmanj ena – bo popolnoma zaznamovana z vojno. Otroci brez prihodnosti pomenijo državo brez prihodnosti. In Sirija po treh letih brutalne vojne nima več nikakršne prihodnosti. Begunsko taborišče Zatari, ki je medtem že postalo četrto največje mesto v Jordaniji, je tu zato, da … ostane.
Obsežno reportažo iz največjega begunskega taborišča na svetu boste lahko prebrali v naslednji številki Delove Sobotne priloge.
