Izidi evropskih volitev skrbijo tudi bankirje

Berlin – V evropskih prestolnicah in Bruslju so se šele začeli dobro pogajati o sestavi prihodnje evropske komisije, predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi in svet te ustanove pa se, kot kaže, pripravljata na pomembne denarne odločitve.

Novega predsednika evropske komisije si je težko predstavljati brez soglasja nemške vlade, kljub zmagi konservativnih strank na nedeljskih volitvah pa socialdemokrati podkanclerja Sigmarja Gabriela kanclerko Angelo Merkel še prepričujejo, naj podpre prvega nemškega predsednika evropske vlade, socialdemokrata Martina Schulza. Težko je verjeti, da bi druge evropske ljudske stranke, ki so v boj za predsednika evropske komisije poslale Luksemburžana Jean-Clauda Junckerja, dovolile kaj takšnega. Evropske kadrovske napetosti najbrž tudi v prihodnjih dneh še ne bodo popustile. Medtem ko se politiki pogajajo, pa se predsednik ECB Mario Draghi, kot kaže, pripravlja na akcijo.

V nevarnosti evropsko združevanje

V portugalski Sintri je te dni po zgledu ameriškega Jackson Holea k razmišljanju o prihodnjih ukrepih povabil bankirje centralne banke, ekonomiste in politike, med njimi zvezde sodobnih ekonomskih razprav, kot sta Paul Krugman in Niall Fergusson. Tudi v slikovitem mestecu blizu Lizbone je Draghi nakazal, da se bo z vsemi močmi bojeval proti morebitni deflaciji v evrskem območju. Poznavalci pričakujejo, da bo svet ECB ukrepal že na junijskem zasedanju, v monetarni »orožarni« pa nima le nižanja obresti, še posebej tistih za depozite bančnega denarja. S tem bi varuhi evropske valute radi spodbudili posojanje gospodarstvu in rast, ki bi potem opravila z grožnjo uničujoče deflacijske spirale. Podobne rezultate bi po prepričanju bankirjev ECB prinesla še vrsta drugih ukrepov; čeprav Draghi na srednji rok še vedno pričakuje bližanje evrske inflacije zaželeni vrednosti tik pod dvema odstotkoma, poudarja tudi odgovornost za prepoznavanje tveganj tega scenarija, in če bo potrebno, hitro ukrepanje.

Videti je, da je Draghi svoje zaključke potegnil tudi iz nedeljskih volitev za evropski parlament, ki so v številnih državah EU povzdignili tesnejšemu evropskemu združevanju nasprotne politične sile. »Nočem le, da Velika Britanija zapusti Evropsko unijo, želim si tudi, da Evropsko unijo zapusti Evropa,« je dejal Nigel Farage iz zmagoslavnega britanskega Ukipa. Ob podobnih prepričanjih v velikem delu francoskega in nekaterih drugih političnih gibanj je nenadoma videti, da ni v nevarnosti le evrsko območje, ampak vse evropsko združevanje, in Draghija očitno to skrbi. »Volivci zahtevajo boljše odgovore na vprašanja rasti in razdeljevanja – in te odgovore zahtevajo od nas,« je povedal v Sintri.

Prenizka inflacija

Šefica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde je že predlagala tesnejše sodelovanje centralnih bank industrijskih držav, ki naj bi si poleg nadzora nad inflacijo postavile tudi druge cilje, med njimi gospodarsko rast, ustvarjanje novih delovnih mest in finančno stabilnost. »Bankirji centralne banke ste zame junaki krize in vse možnosti imate, da to tudi ostanete,« se je navzočim dobrikala nekdanja francoska finančna ministrica.

Nekateri opazovalci v Nemčiji pa se bojijo, da ECB pravzaprav ne ve, kaj narediti. Obresti so že od jeseni rekordno nizke, pa ne spodbujajo dovolj velike gospodarske rasti v vseh evrskih državah, nekateri ukrepi pa lahko celo zmanjšajo pripravljenost bank, da bi posojale denar. Predsednik nemške Bundesbank Jens Weidmann, ki sicer podpira ECB, je že aprila pozival k manj živčnosti. Nevarnost deflacije je po njegovem v evrskem prostoru majhna in se celo zmanjšuje, nekateri drugi nemški strokovnjaki pa opozarjajo tudi na nevarnosti politike nizkih obresti, med njimi na nepremičninske balone in razlastitev varčevalcev. Ni še videti, da bi takšna politika pomembno zmanjšala tečaje skupne evropske valute, če se bo ECB v iskanju učinkovitejših odgovorov spustila na bolj tveganja območja, pa je pred kupovanjem državnih obveznic že posvaril nemški finančni minister Wolfgang Schäuble.

Številni ekonomisti zato v evrskem in evropskem prostoru zahtevajo nadaljevanje strukturnih sprememb, ki jih ne more zagotoviti ECB, ampak vlade posameznih držav. Te bi se morale svoje odgovornosti za gospodarski razvoj še posebej zavedati zdaj, ko so ponekod na moči pridobile nacionalistične politične sile. V Bruslju si z urejanjem malenkosti, recimo moči kavnih aparatov in sesalcev za prah, delajo medvedjo uslugo, opozarjajo tisti, ki se bojijo, da so najpomembnejši razlogi prenizke inflacije drugje. Na primer pri hitrem staranju evropskega prebivalstva, česar res ne morejo uravnavati centralne banke.