Polona Frelih, Moskva
Moskva – Le nekaj ur po ruskem vetu na resolucijo varnostnega sveta o Siriji je bilo rusko veleposlaništvo v Libiji tarča napada, na rusko diplomacijo pa so se hudovali tudi v prestolnicah zahodnih in arabskih držav. Veto je posledica slabih izkušenj iz Libije, pa tudi ruskih interesov v Siriji.
Danes se ruski zunanji minister Sergej Lavrov odpravlja na pogajanja s sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom, udeležil pa se jih bo tudi direktor službe za obveščevalno dejavnost v tujini (SVR) Mihail Fradkov. Iz vsebine pisnega sporočila zunanjega ministrstva je mogoče sklepati, da bosta Asada poskušala prepričati, naj vendarle začne pogajanja z opozicijo, v najboljšem primeru pa kar k odstopu. »Ruski cilj je rešiti, kar se rešiti da. V Siriji hoče ohraniti privilegirani položaj in omejiti vpliv Zahoda, kar bo poskušala doseči s nadzorovanim uničenjem, nekakšno usmerjeno tranzicijo k novemu režimu, v katerem sicer ne bo Asada, bodo pa njegovi lojalisti,« ugotavlja Shashank Joshi, varnostni analitik Britanskega kraljevega inštituta.
»Če bo Rusiji uspelo doseči, da bodo Asad in visoki uslužbenci vojaških in obveščevalnih služb, ki jih povezujejo z mučenji, odšli, ji bo tudi v očeh opozicije morebiti uspelo ohraniti čast. Moskva vidi v Siriji edina vrata v regijo, ki jih hoče seveda ohraniti. Vprašanje pa je, ali ima dovolj moči, da bi Asada pregovorila k odhodu?« se sprašuje sirski disident Gasan Ibrahim, ki vodi londonsko ustanovo Globalna arabska mreža. »Rusi so edini, ki s sirskim režimom ohranjajo dialog in ga jemljejo resno, zato ni izključeno, da jim bo Asad prisluhnil,« je optimističen nekdanji nizozemski diplomat Nikolaos van Dam.
Precej bolj pesimističen je Dmitrij Trenin iz moskovske ustanove Carnegie: »Lavrov bi moral odpotovati v Damask že pred mesecem dni, že zdavnaj pa bi se moral pogajati tudi s sirskimi sosedami, Kurdi in drugimi članicami VS OZN.« Podobnega mnenja je ruski vojaški analitik Aleksander Golc, ki v komentarju ugotavlja, da je Rusija žal stavila na napačnega konja. »Če bi podprla resolucijo, bi verjetno lahko ohranila svoje vojaško oporišče v Siriji in orožarske pogodbe,« je napovedal, da se bo Damask v prihodnosti oddaljil od Moskve, Pekinga in Teherana ter okrepil sodelovanje z državami Sveta za zalivsko sodelovanje (GCC).
Sirija je še iz sovjetskih časov najpomembnejša ruska partnerica na Bližnjem vzhodu, prijateljski odnosi pa temeljijo predvsem na orožarskih poslih in dejstvu, da Sirija ruskemu vojaškemu ladjevju iz oporišča Tartus omogoča hiter dostop do Sredozemskega morja, Atlantskega in Indijskega oceana ter Rdečega morja. Analitiki ne dvomijo, da je bil ruski veto pravzaprav veto premiera Putina, ki se pripravlja na nov predsedniški mandat, v katerem bo, tako kot v prejšnjih mandatih, poskušal ščititi ruske geostrateške interese ter ZDA in njihovim evropskim zaveznikom preprečiti, da uveljavljajo svojo voljo. Brezkompromisna ruska zunanja politika utegne imeti nasprotni učinek od zaželenega, kakor se je že zgodilo v Libiji, kjer se je Moskva po padcu Gadafijevega režima znašla na črni listi upornikov.
Misija Lavrova in Fradkova je obudila spomine na nekdanje poti ruskih in sovjetskih diplomatov k predstavnikom režimov na muhi ZDA. Najbolj znan posrednik je bil nekdanji premier, zunanji minister in direktor SVR Jevgenij Primakov, ki se je z bivšim iraškim predsednikom Sadamom Huseinom srečal tako pred zavezniško operacijo Puščavski vihar leta 1991 kakor pred drugo ameriško invazijo leta 2003, pred Natovimi bombnimi napadi na ZR Jugoslavijo pa se je srečal s predsednikom Slobodanom Miloševićem. Njegove misije niso obrodile sadu.