Jedrska diplomacija: Iranska pogajanja v ruskem primežu

New York – Ta noruz lahko prinese ne le novo leto, pač pa novo poglavje v odnosih med državama, je ameriški predsednik Barack Obama sporočil­ Irancem ob spomladanskem enakonočju, ko praznujejo perzijsko novo leto. Toda jedrska pogajanja, ki naj bi popeljala državo iz osame, se ne soočajo samo z rusko grožnjo, o njih dvomijo celo Obamovi zavezniki.

Posledice zaostrovanja ameriških in evropskih ukrepov zaradi ruske pripojitve Krimskega polotoka so že vidne. Po koncu zadnjega kroga jedrskih pogajanj skupine 5 + 1 (pet stalnih članic varnostnega sveta Združenih narodov in Nemčija) z Iranom je ruska delegacija opozorila, da bi lahko spremenila stališče o pritisku na Teheran. »Pogajanj ne bi radi izrabili kot igro za dvigovanje vložkov. Toda če nas bodo prisilili, bomo uporabili povračilne ukrepe,« je bil na Dunaju jasen Sergej Rjabkov, namestnik ruskega zunanjega ministra.

Konservativni krogi v Washingtonu so že brez dosedanjih zapletov pozivali k tršim sankcijam, s katerimi naj bi dokončno zlomili gospodarsko opešan režim v Teheranu. »Osebno me izjemno skrbi, da bodo Rusi prelomili dogovor o sankcijah. Če si (ruski predsednik Vladimir) Putin in meniš, da bodo proti tebi uvedli sankcije, so najbolj očiten vzvod moči iranska pogajanja, pri katerih je rusko sodelovanje ključno,« je po ruskih grožnjah opozarjal Mark Dubowitz,­ vodja neokonservativne organizacije Ustanova za obrambo ­demokracije.

Drugi politični analitiki kažejo več optimizma in besede Rjabkova razumejo predvsem kot poskus zastraševanja pred preostrimi kaznimi za Kremelj. »Rusija si želi jedrsko vprašanje rešiti z dogovorom, ne pa z vojno na svojem zadnjem dvorišču ali z Iranom, oboroženim z jedrskim orožjem,« je za New York Times dejal Cliff Kupchan iz mnenjske organizacije Skupina Evrazija. Tudi neimenovani ameriški vladni uslužbenci so po poročanju tednika Time menili, da za zdaj ni videti sprememb v ruski politiki.

Dvomi zaveznikov

Medtem ko so pogajalci na čelu z evropsko zunanjepolitično predstavnico Catherine Ashton po koncu zadnjega kroga pogajanj izražali optimizem, je tega v ZDA manj. Dvom je izrazila celo nekdanja ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton, ko je na večerji organizacije Ameriški židovski kongres dejala, da ne verjame v dogovor z iranskimi voditelji. Clintonova, ki velja za predsedniško kandidatko demokratov na volitvah 2016, je sicer opozorila, da so pogajanja pot, ki »jo je vredno prehoditi«, kasneje pa v pismu senatu poudarila, da je kongres z zaostrovanjem sankcij ne bi smel ogroziti.

Toda njeni pomisleki gotovo ne koristijo Beli hiši, ki se na eni strani sooča z grožnjami iz Kremlja, na drugi pa ji dihajo za ovratnik jastrebi v kongresu, tako v spodnjem domu kot senatu. Dogovor z Iranom je namreč ena od redkih možnosti, da Obama pusti za sabo pomembno zunanjepolitično dediščino, saj je mirovni proces med Izraelci in Palestinci izmuzljiv kot vedno, otoplitev odnosov z Rusijo pa se sprevrača v novo ledeno dobo.

Poslanci in senatorji so vsak v svojem pismu sporočili, da pri sklepanju poslov s Teheranom ne zaupajo predsedniku in da bo vsak dogovor moral odobriti kongres. To je bilo sicer razumljivo samo po sebi, saj je sankcije treba odpraviti z zakonom. Toda Belo hišo so vseeno opozorili, da mora z morebitnim sporazumom doseči razgradnjo vseh možnosti za gradnjo iranskega jedrskega orožja in vpeljati ukrepe za brezpogojni nadzor jedrskega programa.

Samozadostni ajatola

S težavami se otepa tudi druga stran pogajalske mize, saj se iranski predsednik Hasan Rohani sooča z razočaranjem Irancev ob počasnem gospodarskem okrevanju, medtem ko je državna blagajna vse bolj prazna. Rohaniju je sicer uspelo ustaviti padanje riala in skokovito naraščanje inflacije, z začasnim dogovorom pa je nekoliko sprostil vse bolj dušeč pritisk sankcij. Toda za resničen gospodarski preobrat bi bili potrebni ukrepi, kot so ukinitev državnih subvencij, kar bo sprva še poslabšalo življenjske razmere v državi.

To bi lahko okrepilo trdorokce, ki so že do zdaj kritizirali približevanje zahodu. Vse niti oblasti drži v rokah vrhovni verski voditelj ajatola Ali Hamenei, ki je doslej podpiral Rohanija. Toda sredi februarja je tudi on podvomil, da se bo pogajalski proces končal z dogovorom. Hkrati naj bi mimo vlade oblikoval vzporeden gospodarski program, ki naj bi temeljil na samozadostnosti države.