Tiskane izdaje
New York – Demokratska večina v senatu je odpravila možnost učinkovite obstrukcije, s katero je lahko manjšina preprečila potrjevanje predsednikovih kandidatov za vladne in sodne funkcije. Poseg v temelje demokracije je tako odločen, da so ga poimenovali kar »jedrska možnost«, kritiki pa trdijo, da bo senat dokončno spremenila v strankarsko bojišče.
Besni republikanci, ki imajo v stočlanskem senatu 45 sedežev, a so se jim pri četrtkovem glasovanju o spremembi pravil pridružili trije demokrati, so nasprotno stran nemudoma obtožili prisvajanja oblasti. Zagrozili so jim, da bodo globoko obžalovali takšno odločitev, če bodo na kongresnih volitvah prihodnje leto izgubili večino v senatu.
Tako imenovana »jedrska možnost«, kot so poimenovali radikalni poseg v pravice manjšine, je dolgo visela v zraku. Z njo so grozili že več kot 150 let, nazadnje je z njo žugala republikanska večina, ko so demokrati leta 2005 zaustavili sodna imenovanja predsednika Georgea Busha mlajšega. Takrat je sedanji podpredsednik Joe Biden kot senator izjavil, »molim, da demokrati ne bomo tako surovo pograbili oblasti, ko bomo nadzorovali senat«.
Tudi sedanji vodja senata, demokrat Harry Reid, je ob prevzemu funkcije pred petimi leti prisegal, da nikoli ne bo posegal v pravice senatne manjšine, saj bi bilo to »temno poglavje v zgodovini senata«. Toda zdaj demokrati že mesece opozarjajo, da republikanska stranka ne izbira sredstev v boju proti prvemu temnopoltemu predsedniku in da so izrabili vse možnosti za oviranje dela vlade. Pri tem je nemajhna ironija, da so prav oni izpilili obstrukcijo v politično orožje, ko so v času Georgea Busha mlajšega kot senatna manjšina ovirali njegova imenovanja uradnikov in zveznih sodnikov.
Sodu je izbila dno zaustavitev procesa imenovanja treh sodnikov pritožbenega sodišča v Washingtonu. To je politično izjemno vplivno, saj presoja odločitve Bele hiše in institucij zvezne vlade. Po Reidovih besedah niso imeli izbire, »v zgodovini je bilo skupaj 168 blokad kandidatov za vladne položaje in zvezne sodnike, polovica se jih je zgodila v zadnjih štirih letih in pol, ko je predsednik Barack Obama«. Senatorji so sicer leta 1975 znižali potrebno število glasov, s katerimi lahko večina odpravi blokado, s 67 na 60, toda doslej si nihče ni drznil znižati števila potrebnih glasov na navadno večino (51 glasov), kar tako rekoč odpravlja institut obstrukcije.
Šestdeset glasov za odpravo manjšinske blokade sicer ostaja pri imenovanju sodnikov vrhovnega sodišča in pri sprejemanju zakonodaje, toda iz vrst desnice je slišati grožnje, da jih bodo znižali tudi tukaj, ko bodo dobili večino v kongresu. Republikanci trdijo, da le omejujejo preveč vnetega liberalnega predsednika, ki bi brez njihovega omejevanja podredil državo
Temačno svarilo
»Večina je naredila edino logično stvar ... in začela rušiti nedemokratične procedure«, so zapisali v New York Timesu ter poudarili, da je bil to »nujen ukrep, ki bo senat spet spremenil v delujoče zakonodajno telo«. Nekoliko bolj sredinsko uredništvo Washington Posta meni, da »je lahko republikance sram, ker so z neupravičeno trmoglavostjo povzročili spremembo, demokrati, ki zdaj slavijo, pa jo bodo kmalu obžalovali«. Konservativen Wall Street Journal je že napovedal serijsko imenovanje najbolj konservativnih sodnikov, ko bo na oblasti desnica, saj »nova pravila krepijo liberalce, dokler nadzirajo senat in Belo hišo, a hkrati omogočajo konservativcem, da jih bodo v prihodnje izrabljali«.
Politični komentator Dana Milibank trdi, da so »demokrati zgornjo zbornico kongresa, ki je sicer delovala na skromni ravni, spremenili v klon spodnje zbornice, ki sploh ne deluje«. Čeprav senat še zdaleč ni bil zdrava politična ustanova, je vseeno skozi svoje vrste spravil nekaj strankarsko usklajenih zakonov, k čemur naj bi po njegovo pripomogla prav možnost obstrukcije. Tudi Jonathan Weisman iz New York Timesa meni, da bodo ponižani republikanci strnili vrste in še bolj odločno s proceduralnimi zapleti ovirali delo senata.
»Morali smo spremeniti pravila, toda sedanje spremembe pomenijo, da ni drugih pravil kot želje večine,« opozarja senator Carl Levin, eden od treh demokratov, ki se je uprl spremembi. Ker gre prihodnje leto v politični pokoj, ne izbira besed. »Bojim se, da bodo zaradi tega precedensa kasneje odpravili obstrukcijo pri sprejemanju zakonov. In nekoč bosta zaradi tega izgubljena zdravstveno varstvo in socialna podpora, ki smo ju tako težko priborili,« je posvaril kolege na levici.
