Tiskane izdaje
Danes so se v etiopski prestolnici Adis Abebi začela »mirovna pogajanja« med predstavniki južnosudanskih oblasti in upornih enot SPLA, ki so zveste poveljniku Rieku Macharju. A možnosti, da bi se spopadi v najmlajši državi na svetu zaustavili, praktično ni.
Medtem ko so se predstavniki sprtih frakcij Osvobodilne vojske sudanskega ljudstva (SPLA) v Etiopiji pripravljali na začetek pogajanj, so se mestecu Bor, prestolnici zvezne države Jonglei, približevale okrepljene vladne sile. Bor, kjer že dva tedna divjajo srditi spopadi med vladnimi silami, ki jih večinoma sestavljajo pripadniki etnične skupine Dinka, in upornimi Nueri, so pred tremi dnevi zasedli uporniki. Poročila od tam so strašljiva: povsod ležijo trupla, v mestu potekajo zunajsodni poboji, izvaja se etnično čiščenje. Tamkajšnji nadškof Ruben Akurdit Ngong je za britanski BBC sporočil, da je Bor »vojno območje, polno trupel«.
Spopadi ne potekajo le v Boru, ampak marsikje po državi – najhuje naj bi bilo v Malakalu in Mayomu. Oblasti v Džubi, ki ne morejo več skrivati, da so jim stvari ušle iz rok, so v zveznih državah Jonglei in Unity, kjer se nahaja velik del južnosudanskih naftnih nahajališč, razglasile izredne razmere. Tudi zaradi tega bodo uporniki pod Macharjevim vodstvom na pogajanjih v zelo dobrem položaju, saj jih še pred nekaj dnevi prav nihče ni jemal resno, zdaj pa jih v javnosti zastopa Rebecca Nyandeng, vdova pokojnega ustanovitelja SPLA dr. Johna Garanga, ikone južnosudanskega boja proti kartumski nadvladi iz časa državljanske vojne (1983-2005). Edini cilj pogajanj je »vzpostavitev mehanizmov za vzpostavitev ustavitve ognja«.
Humanitarna katastrofa
Iz Bora je že zbežalo okoli 80.000 ljudi. Okrog 75.000 se jih nahaja v bližnjem – improviziranem – begunskem taborišču Awerial ob reki Nil, kjer je na voljo le pet pip s pitno vodo. Večina beguncev pije vodo neposredno iz že tako dodobra onesnažene reke, kamor se stekajo tudi vse taboriščne fekalije. Redki humanitarni delavci, ki poskušajo preprečiti hudo tragedijo, opozarjajo na veliko možnost izbruha kolere in drugih bolezni. Od 15. decembra, ko je v Južnem Sudanu dokončno padla »osamosvojitvena koalicija« vodilnih etničnih skupin Dink in Nuerov, je s svojih domov moralo zbežati že več kot 200.000 ljudi. Velika večina nima dostopa do kakršne koli humanitarne pomoči, saj se mednarodne nevladne organizacije povečini nahajajo v Džubi, preostanek države pa je – tako kot na kateri koli drugi ravni – prepuščen samemu sebi. »Videli smo ogromno nasilja, ubijanja, brutalnosti, hudega kratenja človekovih pravic, zločinov …« je danes izjavila posebna odposlanka Združenih narodov za Južni Sudan Hilde Johnson. Ravno ZN bi lahko precej prispevali k rešitvi krize.
A misija UNMISS je s svojim počasnim, plahim in popolnoma neučinkovitim odzivom – tako varnostno kakor tudi humanitarno – krizo zaostrila.
Tradicionalno sovraštvo med dvema etničnima skupinama, ki sta se še nedavno borili za govedo, ženke in mlade dečke, ki so jih vzgajali v »janičarje«, je v zadnjih treh tednih nepovratno preraslo »lokalno raven« in se – gnano na pogon pohlepa po dobičkih iz naftnih poslov in prepleteno s številnimi zunanjimi interesi ter dokaj transparentnim vmešavanjem kartumskega režima pod vodstvom vojnega zločinca Omarja al Baširja v destabilizacijo odcepljenega juga – že razvilo v državljansko vojno. Ta bi utegnila imeti širše regionalne posledice. Ugandski predsednik in eden najbolj pretkanih afriških državnikov Yoweri Museveni je – kljub temu, da sodeluje na mirovnih pogajanjih v Etiopiji – upornikom že zagrozil, da se bo v konflikt v primeru, da uporniki ne bodo pristali na »prekinitev ognja«, s svojimi vojaki vmešala tudi Uganda, sicer glavna podizvajalka ameriške zunanje politike v Afriki, ki ji je osamosvojitev Južnega Sudana prinesla gromozanske gospodarske koristi. Vse huje je tudi v obmejnih provincah med Južnim in Severnim Sudanom, predvsem provinci Modri Nil in Južnem Kordofanu, kjer vojaška o(i)ligarhija iz Kartuma, ki ji je trenutni kaos na jugu pisan na kožo, nemoteno bombardira afriška domorodna ljudstva. Predvsem v Nubskih gorah, od koder se je pred nekaj dnevi vrnil Tomo Križnar, ki je ob osamosvojitvi Južnega Sudana edini (!) glasno in jasno opozarjal, da bodo afriška ljudstva žrtvovana na oltarju globalnih geostrategij in da se približuje drugi krog genocida.
Ob tem nikakor ne gre pozabiti na sila zapletene razmere v regiji; predvsem v Srednjeafriški republiki, kjer je nedavno francosko vojaško posredovanje le še zaostrilo notranji konflikt.
