Kaj ima Angela Merkel proti Jean-Claudu Junckerju

Luksemburški politik kljub imenovanju še ni prepričal evropskih konservativnih strank.

Objavljeno
28. maj 2014 22.04
Barbara Kramžar, dopisnica
Barbara Kramžar, dopisnica
Berlin – Evropske ljudske stranke so z Jean-Claudom Junckerjem kot kandidatom za predsednika evropske komisije v nedeljo zmagale na volitvah v evropski parlament. Bo Luksemburžan na tem položaju zamenjal Portugalca Joséja Manuela Barrosa? Ne tako hitro, pravi nemška kanclerka Angela Merkel.

Tudi mnogi Nemci so osupli: prvič v zgodovini evropskega parlamenta so najpomembnejši politični tabori pred volitvami predstavili svoje vodilne kandidate in Jean-Claude Juncker je v imenu evropskih ljudskih strank zmagal pred Martinom Schulzem iz socialdemokratskih. Zdaj nemški predvolilni plakati, na katerih je namesto Junckerja kraljevala kanclerka Angela Merkel, niso več videti naključje. Krščanskodemokratska prvakinja je povedala, da ni pozabila na svojo predvolilno podporo Junckerju, hkrati pa omenila, da bi lahko te naloge opravljali tudi mnogi drugi. »Auč!« komentirajo nemški mediji.

»Avtomatizem ni v duhu pogodb«

Merklova opozarja na proceduro. »Vsi vemo, da nas je neupoštevanje pogodb že pripeljalo na rob katastrofe,« je povedala na tiskovni konferenci v Bruslju. In res evropska določila predvidevajo, da svet 28 šefov držav in vlad predsednika evropske komisije predlaga s kvalificirano večino, evropski parlament pa ga potem sprejme ali zavrne z navadno. Strasbourški parlamentarci so samo nekaj ur pred bruseljskim zasedanjem voditeljev držav članic kar sami predlagali, naj Juncker začne iskati večinsko podporo za svojo kandidaturo. »Avtomatizem ni v duhu pogodb,« je suho odgovorila kanclerka, ki že zaradi svoje previdne narave nasprotuje ad hoc spremembam evropskega političnega ravnotežja.

Tudi evropski parlamentarci se sklicujejo na dogovorjena pravila, ki so dovolj raztegljiva, poudarjajo pa tudi nujnost bolj demokratičnega odločanja. In res je evropski parlament edino na vseevropski ravni izvoljeno telo EU. Strasbourški parlament se po pristojnostih še ne more primerjati z ameriškim kongresom in drugimi nacionalnimi parlamenti. Četudi bi odmislili dejstvo, da je zdaj tretjina njegovih sedežev zasedena z nasprotniki tesnejšega evropskega združevanja, je po prepričanju kritikov že evrska kriza dokazala pomembnost odločanja v nekaterih drugih telesih in še posebej v evropskem svetu. Evropski vrhovi zdaj iščejo zamenjavo tudi za dosedanjega belgijskega predsednika tega telesa Hermana Van Rompuya, pa še za britansko visoko predstavnico EU za zunanjo in varnostno politiko Catherine Ashton, predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza, morda pa tudi za voditelja vplivne skupine evrskih finančnih ministrov.

V konservativnem Berlinu se tudi nočejo ujeti v zanko, ki so jim jo nastavili njihovi domači socialdemokratski partnerji, potem ko je zamisel o vodilnih kandidatih največjih evropskih političnih skupin uveljavil prav dosedanji predsednik evropskega parlamenta in nemški socialdemokrat Martin Schulz. Stranka nemškega podkanclerja Sigmarja Gabriela je celo s predvolilnimi plakati pozivala, da lahko samo z odločitvijo za Schulza in SPD predsednik evropske komisije postane Nemec, parlamentarni voditelj SPD Thomas Oppermann pa je zdaj ogorčen, ker kanclerka še ni podprla Junckerja: »Takšnega zavajanja volivcev ne bomo podprli, saj bi to zelo škodilo evropski demokraciji.«

Kanclerkino budno oko

Še en »auč«, a tokrat za kanclerko, ki se mora poleg pretresa v dosedanjih evropskih razmerjih bati še za ravnotežje v svoji vladi. Alternative so zanjo vseeno preveč resne, ne le zato, ker Schulza, ki je položaj predsednika evropskega parlamenta veliko bolj izpostavil od svojega poljskega predhodnika Jerzyja Buzka, najbrž ne bi tako rada videla niti na kakšnem od drugih pomembnih evropskih položajev. Junckerja, ki ji ga vsiljujejo celo politični nasprotniki, namreč odločno zavrača britanski premier­ David Cameron, za katerega je kampanja proti luksemburškemu »federalistu« osrednji del odgovora na presenetljivo zmago britanskih nasprotnikov tesnejšega evropskega združevanja iz stranke Ukip.

S 7-odstotnim vzponom Alternative za Nemčijo mora krščanskodemokratska kanclerka z enim očesom opazovati tudi dogajanje na konservativnem delu domačega političnega prizorišča, potem ko je med reševanjem evrske krize le s težavo premagala zahteve po skupnih varščinah za dolgove vseh evrskih držav. Ker bi to pomenilo predvsem nemške varščine, je kanclerka zagotovila, da se kaj takšnega ne bo zgodilo, dokler bo živa, zdaj pa zagotovo ni preslišala niti glasnih zahtev italijanskega premiera Mattea Renzija za raztegnitev maastrichtskih kriterijev največ 3-odstotnega proračunskega primanjkljaja. Tudi napoved »izredne keynesijanske operacije« za pomoč italijanskemu gospodarstvu v konservativnem Berlinu sproži alarm, če ga napoveduje globoko zadolžena država z isto valuto. Lahko si tudi predstavljajo, kako hitro bi se takšni pobudi priključil socialistični predsednik Francije François Hollande.

Če bo hotel, da njegovih nalog res ne bo uresničeval kdo drug, bo moral zato Jean-Claude Juncker v prihodnjih tednih dokazati usklajenost z evropsko politiko največjih konservativnih strank EU, tudi tistih, ki niso članice ljudskega tabora, pri čemer mu poleg britanske nasprotujejo tudi nizozemski, švedski in madžarski konservativci. Še več, po bavarskih poročilih bo frakcijo evropskih ljudskih strank vodil Manfred Weber iz CSU, ki je svojo predvolilno kampanjo tudi zasnoval na kritiki bruseljskega centralizma. Bledo podporo Angele Merkel Junckerju je mogoče pripisati tudi dejstvu, da se zaradi politika, ki si tudi v berlinski kanclerski palači ni ustvaril zaveznikov, ne bo prepirala v lastni uniji in EU. Medtem seveda ne bodo počivali niti kanclerkini nasprotniki, a se je zdaj merjenje moči iz kuloarjev vsaj prestavilo vsem na oči. Tudi to je demokracija.