Tiskane izdaje
Ebola (EVD) je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus. Bolezen se je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) prvič pojavila leta 1976 v dveh sočasnih izbruhih v mestu Nzara v (danes) Južnem Sudanu in vasi Yambuku na severu Demokratične republike Kongo (vas leži ob reki Ebola, po kateri je bolezen tudi dobila ime).
Virus ponavadi izbruhne v odmaknjenih vaseh na obrobju tropskih deževnih gozdov v osrednji in zahodni Afriki. Na ljudi se prenaša s tesnim stikom s krvjo, uživanjem mesa in z izločki okuženih živali. Med ljudmi se nato širi z neposrednimi stiki s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami obolelega z ebolo, najpogosteje znotraj družine ali na zdravstvene delavce, ki obolelega negujejo, ne da bi pri tem upoštevali načela dobre higienske prakse, kot je uporaba zaščitnih rokavic, maske in zaščitnih očal.
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) inkubacijsko obdobje od okužbe do prvih znakov bolezni traja od dva do 21 dni. Bolezen se začne z vročino, kašljem, glavobolom, bolečinami v mišicah in sklepih in bolečinami v žrelu, sledijo pa driska, bruhanje in bolečine v trebuhu. Izpuščaji, krvavitve po koži, sluznici in notranjih organih se pojavijo le v najhujših primerih. Smrtnost bolezni je zelo visoka − po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije do 90-odstotna. Ljudje, okuženi z virusom ebole, lahko bolezen prenašajo, vse dokler jo je zaznati v njihovi krvi in izločkih.
Cepivo proti eboli po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ni na voljo, čeprav nekaj poskusnih cepiv že testirajo. Prav tako za zdravljenje bolnikov z ebolo ni predvidena nobena posebna oblika terapije. Bolniku se lahko po podatkih NIJZ zgolj olajša težave − vzdržuje primerno hidracijo, elektrolitsko ravnotežje, nadomešča izgubljeno kri in dovaja kisik ter lajša bolečine. Ker ni specifičnega zdravljenja in ker velik delež bolnikov z ebolo umre, Nacionalni inštitut za javno zdravje kot edini smiseln ukrep priporoča, da se izognemo krajem, kjer je bolezen izbruhnila.
