Kaj je iskanje kompromisa in kaj »appeasement«

Berlin – Zaradi nemirov v vzhodnem delu države se položaj v Ukrajini še naprej zapleta, zahodna diplomacija pa je še vedno razdeljena na jastrebe in golobe. S tem ob najnovejših predlogih za pogajanja malce spominja na hladno vojno.

Medtem ko ukrajinska vlada grozi, da bo upornike, ki tudi na vzhodu države zahtevajo priključitev k Rusiji, obravnavala kot zločince in teroriste, si ruski zunanji minister Sergej Lavrov lahko predstavlja pogovore, v katerih bi poleg Evropejcev, Američanov in Rusov sodelovali tudi Ukrajinci. A ne le tisti iz uradnega Kijeva, ampak tudi predstavniki juga in vzhoda države, Lavrov omenja tamkajšnje kandidate za majske predsedniške volitve in poziva k ustavnim reformam, ki bi rusko govorečim območjem dale več avtonomije.

Mnogi še vedno ne verjamejo, da si Moskva iskreno prizadeva za diplomatske rešitve. Generalni sekretar vojaške zveze Nato Anders Fogh Rasmussen je posvaril Kremelj, da bi bilo vojaško posredovanje v Ukrajini »zgodovinska napaka«, ki bi lahko privedla celo do končanja dogovora o izogibanju nastanitev večjih zahodnih vojaških sil v nekdanjih članicah Varšavskega pakta in Sovjetske zveze. »Ponovno preverjamo našo strategijo za Rusijo,« je povedal Rasmussen, v Natu pa preverjajo tudi pripravljenost svojih vojaških enot, posebej tistih za hitro posredovanje, morda kar z manevri. Rasmussen je države članice pozval, naj začnejo takoj namenjati več denarja za ­oboroževanje.

Natov generalni sekretar je zahteval tudi umik do 40.000 ruskih vojakov iz bližine ukrajinske meje, vsi zahodni voditelji in diplomati pa niso tako odločni. Vsaj nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier je pred dnevi vneto pozdravljal umik ruskih vojakov, čeprav ga neodvisni opazovalci tedaj še niso potrdili in ga niso niti doslej. Kanclerka Angela Merkel po poročanju svojega predstavnika za tisk Rusijo poziva, naj prekliče parlamentarno pooblastilo predsedniku za vojaško posredovanje v sosednji državi, njen zunanji minister pa spet predlaga čimprejšnja pogajanja, ki bi Rusijo in Ukrajino pod mednarodnim nadzorom privedla do pogovorov.

Nemčija je kljub vse bolj agresivnemu ruskemu obnašanju še vedno neenotna ob vprašanju, kako obravnavati pomembno trgovinsko in energetsko partnerico, s katero so v minulih desetletjih negovali tesne vezi. Po eni od javnomnenjskih raziskav kar 49 odstotkov vprašanih verjame, da bi morala Nemčija še naprej posredovati med Rusijo in Zahodom, mnogi komentatorji pa svarijo pred takšnim pristopom. »Berlin in Zahod v ukrajinski krizi ne smeta niti nakazovati, da bi rada posredovala med sprtimi stranmi,« je opozoril Reinhard Veser iz časopisa Frank­furter Allgemeine Zeitung. »Imamo enega agresorja in eno žrtev.«

Po njegovem prepričanju Moskva tudi brez pogovorov Ukrajini in Zahodu posreduje svoja sporočila, in to takšna, o kakršnih se ni mogoče pogajati. »Rusko vodstvo hoče v Ukrajini ustvariti ozračje, v kakršnem 25. maja ne bi mogli izvesti neoporečnih volitev, saj ne vidijo predsedniškega kandidata, ki bi jim ustrezal. V takšnem okolju je za Moskvo konec pravice do ­samoodločbe.«

»Nesmiseln diplomatski ritual«

Če Veser Steinmeierjevo pozivanje k pogovorom med Rusijo in Ukrajino imenuje »nesmiseln diplomatski ritual«, mnogi Nemci verjamejo, da je s podporo Ukrajini ruskega predsednika Vladimirja Putina izzivala tudi Evropa. Visoka predstavnica stranke Levice Gabi Zimmer je celo javno razlagala, kako je nekdanji ukrajinski predsednik Leonid Kravčuk ruskemu predsedniku Borisu Jelcinu ponujal Krim, a ga ta menda ni hotel, kar naj bi nakazovalo, da vsaj Krim nikoli ni bil čisto ukrajinski.

Med novim zaostrovanjem na vzhodu Ukrajine in poročili o vse večji avtoritarnosti ruske vlade na domačem ruskem terenu so enako glasni tudi kritiki sedanjega obnašanja Kremlja. »Ruska aneksija Krima je pokazala, da se je predsednik Putin odločil za politiko 'Blut und Boden',« je v časopisu Süddeutsche Zeitung zapisal Stefan Kornelius. »Neštetokrat je že dokazal, da razmišlja samo v kategoriji moči.«

Komentator razmišlja o sodobnem federalizmu evropskega in ameriškega sloga kot zgledu za Ukrajino, federalizmu, ki ne potrebuje marširanja vojske in zagotavlja zaščito manjšin, meje pa se ne spreminjajo in še posebej ne nasilno. Tudi nemška in druga zahodna diplomacija mora ugotoviti, ali si Rusija resnično želi le zaščite rojakov v Ukrajini. Vsaj nekdanja ukrajinska premierka Julija Timošenko je prepričana, da hoče predsednik Putin po Krimu zavzeti še vzhodni in južni del njene države ter tako ustvariti most k drugim ruskim manjšinam na območju, še posebej k tistim v Moldaviji. Videti je, da s takšnimi opozorili vsaj delno soglaša tudi ameriška diplomacija, zunanji minister John Kerry namreč Rusijo obtožuje, da bi rada s spodbujanjem nemirov v vzhodni Ukrajini ustvarila pogoje za vojaško posredovanje. Nadaljnjo destabilizacijo Ukrajine bodo Rusi plačali, poudarja šef ameriškega State Departmenta, ki se sicer namerava udeležiti diplomatskih pogovorov, v Črno morje pa vseeno že pluje tudi ameriški rušilec USS Donald Cook.