Tiskane izdaje
V četrtek, ko so funkcionarji in očividci preštevali žrtve novega vala nasilja proti Kitajski in kitajskim delavcem v Vietnamu, je bilo slišati različne številke. Protesti so se medtem razširili tudi v druge pokrajine. V osrednji pokrajini Ha Tinh je več sto vietnamskih delavcev vdrlo v tajvansko železarno, v kateri so zaposleni v glavnem Kitajci.
V uradnih poročilih navajajo, da je bil ubit en kitajski delavec, okoli 90 je bilo ranjenih, vendar zdravnik v glavni bolnišnici te osrednje pokrajine, ki je oskrbel poškodovane, trdi, da je bilo ubitih najmanj 21 ljudi, od tega pet Vietnamcev. Kitajska časopisna agencija Xinhua je objavila, da »je pogrešanih okoli deset Kitajcev«. Zunanje ministrstvo v Pekingu je izrazilo »resno zaskrbljenost« zaradi nasilja nad kitajskimi državljani in od Hanoja zahtevalo, naj poskrbi za njihovo varnost. V družbah tujih vlagateljev dela na tisoče kitajskih delavcev. Železarna, v kateri so bili napadeni kitajski delavci, je v lasti tajvanske industrijske družbe Formosa Plastics.
Bes in frustracije
Prve izbruhe besa je izzvala namestitev kitajske naftne ploščadi v ekskluzivnem gospodarskem območju Vietnama kakšnih 200 kilometrov od vietnamske obale, med nadaljnjim širjenjem neredov pa so se pomešale različne frustracije, tako da je Kitajska vse bolj postajala izgovor za razbijanje, požiganje in ropanje. V jugovzhodni pokrajini Binh Duong so severno od mesta Hošiminh aretirali najmanj 600 ljudi, direktorji napadenih tovarn pa so se pritoževali, da je policija posredovala počasi, kot da ne bi bila prepričana, da mora ukrepati. Protesti so bili namreč na začetku videti legalni, poleg tega v Vietnamu v glavnem nihče ne mara Kitajcev.
Ko so v četrtek ugotavljali obseg škode na industrijskih obratih, so prizori neredov spominjali na protijaponske demonstracije, ki so leta 2012 zajele kitajska mesta. Tudi te so se začele precej mirno, z nekaj sto ljudmi, ki so se 15. avgusta zbrali pred japonskim veleposlaništvom v Pekingu, in to nekaj dni po tem, ko je japonska patrulja aretirala hongkonške aktiviste, ki so pripluli do spornih otokov Diaoyu (japonsko: Senkaku).
JV Azija brez avtoritete
Do sredine septembra so neredi zajeli že 85 kitajskih mest ter prerasli v upor proti vsemu, s čimer ljudje niso bili zadovoljni. Sledile so aretacije. Ko se je začelo ugotavljanje škode, se je izkazalo, da so demonstracije najbolj prizadele zaupanje vlagateljev, turizem in splošno vzdušje sprave, v katerem so kitajsko-japonski odnosi dolgo okrevali po težkih posledicah preteklega vojskovanja.
Lahko bi rekli, da je Kitajska za Vietnamce tisto, kar je Japonska za Kitajce: največji kamen spotike in morebiten sovražnik, ki si zasluži najgloblje sovraštvo. V dolgi kitajski imperialni zgodovini je bil Vietnam vedno v vazalskem odnosu do osrednjega cesarstva, v 20. stoletju pa sta si bili sosednji državi blizu samo v času, ko sta bili obe pod japonsko zasedbo. Kitajska je komunističnemu severnemu delu Vietnama pomagala med 18-letno ameriško invazijo, samo tri leta in pol po koncu vietnamske vojne pa je Deng Xiaoping poslal čez mejo 200.000 vojakov, ki so prišli skoraj do Hanoja, kar je bila kazen za vietnamski napad na Kampučijo.
V času, ko so Vietnamci preganjali kitajske delavce, so bili v tajskem glavnem mestu ubiti trije ljudje, ko je v četrtek skupina napadalcev s pištolami in granatami napadla protivladne demonstrante. Več kot 20 jih je bilo ranjenih. Nov izbruh krize je menda izzvalo sporočilo izgnanega Taksina Šinavatre, ki ga je ta poslal vršilcu dolžnosti premiera Nivatamrongu Bunsongpaisanu, naj ne privoli v pogajanja z opozicijo o ustanovitvi ljudskega sveta, ki bi ga imenoval senat. Celo Nivatamrong je moral pobegniti s sestanka z volilno komisijo, zato zdaj mnogi upravičeno dvomijo, da bo mogoče organizirati volitve konec julija. To pomeni, da se bo kriza nadaljevala v nedogled.
Kaj hkratni neredi na Tajskem in v Vietnamu govorijo o usodi območja, ki se je do pred kratkim ponašalo z »majhnimi tigri«, trdnimi gospodarstvi z zavidanja vrednimi stopnjami rasti? Iz obeh primerov je mogoče razbrati, da v JV Aziji ni avtoritete, okoli katere bi se lahko vzpostavila varnostni mehanizem in načrt integracije. Pokazalo se je tudi, da kitajska strategija trgovanja, ki je do zdaj nerešena vprašanja puščala na obrobju, ni mogla dolgo obstajati. Ne glede na to, kaj je pomenila za celotno regijo, Kitajski v njej ni uspelo pridobiti ugleda in vpliva, o kakršnem je upala, da bo zrasel iz njene gospodarske moči. Vietnam in Tajska se namreč sprašujeta, koliko je Kitajska območna sila, ko pa celo regij, ki ji nekaj pomenijo, ni sposobna obvarovati pred samouničenjem. Poleg tega se zaradi prelite krvi v dveh državah Aseana občutek velike negotovosti širi daleč čez meje te regije. Koliko bo zaradi vseh teh pretresov trpela Azija? Kako jih bo občutila Evropa? Na vse te odgovore ne bi smeli čakati križemrok.
