Barbara Kramžar, gospodarstvo
Morda je pomagal poziv nekdanje zunanje ministrice Dore Bakojanis, naj 300 milijonov evrov, o katerih se predstavniki vladajočih strank niso sporazumeli niti v sredo med osemurnimi pogajanji o dodatnem varčevanju, preprosto dobijo s prepolovitvijo svojih plač.
Danes so se grške vladajoče stranke le nekaj ur pred srečanjem finančnih ministrov evrske skupine vendarle dogovorile o še zadnjih varčevalnih ukrepih, ki jih v zameno za 130-milijardno pomoč in delni odpis dolgov zahtevajo EU, IMF in ECB.
Morda pa so grški politiki, ko so videli, da tokrat ne bodo premaknili Evropske unije, Mednarodnega denarnega sklada in Evropske centralne banke, samo dobro premislili, kaj se jim splača. Sto trideset milijard drugega evropskega in mednarodnega reševalnega paketa ter 100 milijard, ki jim jih bodo najverjetneje odpustili zasebni dolžniki, je skoraj cel grški bruto domači proizvod enega leta. Zdaj pravijo, da bodo 300 manjkajočih milijonov, ki jih bodo prišteli za petino nižji zajamčeni plači in drugim ukrepom, našli v obrambnem in nekaterih drugih proračunih.
So se vodilni grški politiki končno naučili računati? Nobeni drugi zadolženi državi Evrope ne obljubljajo tako velikopoteznega odpisa dolgov, s tem in še nekaterimi darili - vse glasneje govorijo tudi o nižjih obrestih ECB na nove grške obveznice - bi lahko Grki svoj neznanski dolg znižali na bolj znosnega. A to bi bil tudi v najboljšem primeru samo obračun s preteklimi grehi, ne pa tudi s sistemskimi pomanjkljivostmi grškega gospodarstva in družbe, razvajenih po desetletju in več nenadzorovanega zapravljanja. Pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo verjetno že aprila, si vodilne stranke volivcem še vedno ne upajo povedati v obraz, da bodo morali, če bodo hoteli živeti na račun svojega dela, precej več delati in to za manj denarja. Država, ki je dolga leta živela z izposojenim denarjem in tega velikopotezno razdeljevala med ljudstvo, pač ne more biti konkurenčna brez globokih rezov.
Upniki pa so še naprej zaskrbljeni tudi zato, ker Grki v dobrih dveh letih »spopada« s krizo niso uresničili niti tistega, k čemur so se že zavezali. Že maja lani so obljubili, da bodo birokratski aparat, ki v državni upravi šteje 750.000 uradnikov, v državnih podjetjih pa še 600.000, postopno zmanjšali za 150.000 ljudi, a so doslej iz državnega aparata odšli samo tisti, ki so se upokojili. Trideset tisoč državnikov manj so obljubili tudi lani jeseni, ko so se tresli za zadnji obrok iz prvega 110- milijardnega paketa pomoči, in tudi tedaj se ni nič premaknilo, poročajo, da večina ministrstev sploh noče posredovati podatkov o morebitnih odpuščanjih, nekatera pa celo zahtevajo dodatne zaposlitve. Po podatkih ameriškega State Departmenta je vseh zaposlenih Grkov le pet milijonov, breme državnih uradnikov zato ostaja na plečih zasebnega gospodarstva, hkrati pa tega dodatno prizadeva zviševanje davkov. Če so državne službe še vedno zanesljive, je v zasebnem gospodarstvu v zadnjih letih izgubilo delo pol milijona ljudi.
Vladajoči politiki se najbolj bojijo - volitev
Enako skrb zbujajoča je demografska slika, tudi Grčija je ena tistih evropskih držav, ki se hitro starajo, pri skupni dvajsetodstotni je brezposelnost med mlajšimi skoraj petdesetodstotna. Medtem ko grški politiki razmišljajo, kaj jim bo najmanj škodilo na volitvah, bi družbena arhitektura države nujno potrebovala nove temelje. Predstavniki Pasoka, Nove demokracije in Laosa, ki podpirajo začasnega tehnokratskega premiera Lukasa Papadimosa, pa se, kot je videti, bolj bojijo volitev. Pravzaprav upravičeno, saj prebivalcev doslej niso znali prepričati, da je žrtvovanje po tako velikih gospodarskih in družbenih napakah nujno. Raziskave javnega mnenja kažejo, da so Grki najbolj naklonjeni strankam, ki obsojajo varčevalne zahteve EU, IMF in ECB, poleg Nove demokracije, ki hkrati sodeluje v vladi in jo napada, tudi novim strankam in celo skrajni komunistični. Ob slikah v nekaterih časopisih, ki nemško kanclerko Angelo Merkel kažejo s svastiko na rokavu, in zaradi dosedanjih slabih izkušenj zato ni presenetljivo, da hočejo upniki že tudi zagotovila, da ne bo vseh zdaj težko pridobljenih obljub požrla vlada, ki bo prevzela oblast po volitvah.
»Preživetje Grčije bo v prihodnjih letih odvisno od mednarodne finančne pomoči in odpisa dolgov zasebnih upnikov!« je danes rojake pozival grški finančni minister Evangelos Venizelos. »Ozreti se moramo na naše nacionalne interese in interese naših otrok!« Grki bi morali tudi upati, da niso zahodne banke medtem že dovolj zmanjšale svoje izpostavljenosti grškim dolgovom, da je lahko tudi zahodnim politikom zaradi trmaste grške neupogljivosti vse bolj vseeno.