Tiskane izdaje
Peking - »Kadar se Amerika pretvarja, da je zaščitnik arabskih narodov, ni težko uganiti, zakaj to počne,« so zapisali v uvodniku partijskega glasila Renmin Ribao. »Vprašati bi se morali, kaj ji daje moralno pravico, da je tako pokroviteljska, egoistična, ošabna in zaverovana vase?«
Ni težko predvideti, kako na vprašanje odgovarjajo v partijskem glasilu, katerega uvodnik očitno vrača udarec ameriški državni sekretarki Hillary Clinton, ki je v petek izjavila, da je kitajsko ravnanje v sirski krizi »vredno prezira«. Čeprav je uradni Peking napovedal, da veto, ki sta ga Kitajska in Rusija 5. februarja vložili na resolucijo proti sirskemu režimu, ne bo bistveno vplival na kitajsko-ameriške odnose, se besedni vojni med silama ni bilo mogoče izogniti. Renmin Ribao celo dvomi o upravičenosti vseh ameriških dejavnosti na Bližnjem vzhodu in trdi, da »se še vedno ni končalo nasilje v Iraku, kjer ljudje niso varni, to pa je dovolj, da močno podvomimo o iskrenosti in učinkovitosti ameriške politike«.
Uvodnik v partijskem glasilu je le del ostrega besednega napada, med katerim so kitajski mediji v zadnjih dneh obračunavali z ameriško »ošabnostjo«, »neiskrenostjo« in predvsem »hegemonijo«, zaradi katere se ZDA nočejo sprijazniti z zgodovinskim tokom, ki sedanji svet nezadržno spreminja v večpolarni mozaik političnih ureditev, kultur in civilizacij.
Kitajska ni poslala svojega predstavnika na konferenco »prijateljev Sirije« v Tunisu, ker je trdila, da je to pravzaprav srečanje »sovražnikov Bašarja al Asada«. Uradni Peking namreč ugotavlja, da nameravajo zahodne sile strmoglaviti sirskega predsednika ne glede na to, kaj se bo zgodilo po tem ukrepu, tega pa ne bodo storile zato, da bi se prebudila »arabska pomlad« in bi v državi zavladala demokracija, ampak kratko malo zato, da bi Iranu preprečile vplivati na Damask.
Zahod zavrača vsakršne reforme v Asadovi vladi in od sirskega predsednika zahteva, naj odstopi, to pa bo »povzročilo državljansko vojno in še več smrtnih žrtev«, menijo v uvodniku časopisa Global Times, ki ga izdaja Renmin Ribao. Za to bodo zahodne države neposredno odgovorne, so prepričani kitajski mediji, ki samo prenašajo mnenje partijskega vodstva.
Peking končno razkriva karte
Čeprav se je Kitajska dolgo skrivala za ruskim hrbtom, kadar so odločali o žariščih na Bližnjem vzhodu, je tokrat precej odločneje razkrila karte, saj ima za to zelo dober razlog. Ko so pripravljali napad na Irak in celo takrat, ko so odločali o usodi Libije, je lahko Peking obdržal merkantilistično krinko, ocenil izgubo, s katero se bo moral sprijazniti, in se pripravil, da bo med prvimi, ki se bodo vrnili na naftna polja, ko se bo vojni vihar umiril.
Vendar je v sirskem primeru Kitajska takoj povzdignila glas, čeprav Sirija zanjo ni pomemben dobavitelj nafte. Za Peking je to namreč odločilni trenutek, ko bo kitajska vloga velesile na Bližnjem vzhodu popolnoma izginila ali pa se bo končno preoblikovala v prepoznavno »stališče odgovorne sile«.
V Siriji odločajo ne le o tem, kdo bo v našem stoletju obvladoval energetske vire, ampak tudi o tem, kam bodo v prihodnje pihali vetrovi »arabske pomladi«. Kitajska se tega še predobro zaveda. Precej pomembneje se je vprašati, ali natančno ve, kaj bi pravzaprav rada v tej zapleteni regiji, ne glede na ZDA in nafto? Kako bo uskladila svoje interese v Saudski Arabiji in Iranu? In kakšen načrt - če ne upoštevamo bogatega kapitala - bo predstavila Arabski ligi, katere predlog o tem, kako končati nasilje v Siriji, je Peking prejšnji teden podprl?
Najprej se zdi, da namerava Kitajska umakniti OZN s sirskega žarišča, kratko malo zato, ker so vsak dosedanji poseg svetovne organizacije na Bližnjem vzhodu pravzaprav izvedli pod ameriško zastavo. Kitajska bi očitno rada okrepila prizadevanja Arabske lige, nato pa nastopila kot posrednik med njo, Asadom in sirsko opozicijo. Za to bi bilo treba najprej izriniti Združene države Amerike iz središča dogajanja, to pa bi bil najbolj ambiciozen poskus kitajske zunanje politike v zadnjih štiridesetih letih.
