Kako je sibirski denisovanec rešil Tibetance

Zakaj so Tibetanci odporni proti nadmorski višini, na kateri živijo? Gre za poseben gen, ki so ga podedovali od prednikov.

Objavljeno
07. julij 2014 16.55
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika

Spomladi leta 1951 se je Mao Zedongova vojska po večmesečnem pohodu proti Lhasi priplazila do Tibetanske planote. Dobesedno priplazila, saj so vojaki na nadmorski višini skoraj 5000 metrov komajda še dihali. Tiste, ki so med pohodom omagali, so nosili tisti, ki so še dihali. Nato pa so se tudi ti zgrudili na tla.

Več kot 3000 vojakov je na pohodu »mirne osvoboditve« Tibeta umrlo zaradi višinske bolezni in posledic, ki jih povzroča ta bolezen. Vse od takrat poskušajo kitajski znanstveniki ugotoviti, zakaj ta bolezen ne prizadene Tibetancev. Že prej jim je bilo jasno, da gre za drugačno vrsto krvi, vendar je šele ekipa profesorja Rasmusa Nielsena z Univerze v Kaliforniji postavila tezo, da gre za genetsko dediščino iz davne preteklosti. Preden so se naselili na visokih območjih Himalaje, so se Tibetanci, kot navaja Nielsenova teorija, ki je bila objavljena v najnovejši številki revije Nature, mešali z že izkoreninjeno raso denisovancev in od njih dobili posebno inačico gena EPAS1, ki uravnava kri v razmerah, ko je v zraku zelo malo kisika.

Vsak ima določeno vrsto gena EPAS1, tako da se lahko vsako človeško bitje bolj ali manj prilagodi višinskim razmeram. Običajno to pomeni, da organizem takrat, ko mu primanjkuje kisika, ustvarja večje količine rdečih krvničk, kar pomeni, da postaja kri vse gostejša, s tem pa se hkrati povečuje tveganje tromboze. To zelo dobro vedo kitajski partijski funkcionarji, ki so bili imenovani za službovanje v Lhasi. Dejstvo je, da jih je kar nekaj umrlo zaradi možganske ali srčne kapi, in to prav v trenutku, ko se je zdelo, da so se začeli prilagajati življenjskim razmeram na »strehi sveta«.

Nielsena je zanimalo predvsem to, zakaj se to – povečevanje števila rdečih krvničk – ne dogaja tudi Tibetancem. Negova ekipa se je odločila podrobneje proučiti gen EPAS1 v tibetanskih kromosomih, že prej pa so ugotovili tudi to, da se ta oblika gena pojavlja pri 90 odstotkih Tibetancev, medtem ko ga ima manj kot deset odstotkov Hanov (pripadnikov večinskega naroda), ki živijo na bližnjih območjih.

Poenostavljena zgodba o tem, kako so Tibetanci dobili omenjeni gen, pa se glasi takole. Homo sapiens se je pred okoli 100.000 leti odpravil iz Afrike in se selil v različne dele sveta in na različne nadmorske višine. Srečal se je z neandertalcem in denisovancem, nenavadno vrsto pračloveka, čigar ostanke (pravzaprav dva zoba in kost s prsta deklice, ki je živela pred 41.000 leti) so našli v Altajskih gorah v Sibiriji, točneje v jami meniha Denisa, ki je tam živel v 18. stoletju in po katerem so nato poimenovali to podskupino. Tako so se izmenjali geni skupaj s posebnim genom EPAS1. Tisti, ki so ga imeli, so se bolje prilagajali višinam in tako je gen postajal iz generacije v generacijo vse bolj nekaj povsem običajnega.

Nielsonova študija je v raziskavo vključila tudi druge skupine človeškega rodu, ki imajo gene denisovanovcev, vendar pri njih ni našla oblike gena EPAS1, kakršnega imajo Tibetanci. Mogoče je, ugotavlja Nielson, da v nižinah ljudem preprosto ni bil potreben, zato je nekako »izzvenel«. Posamezni znanstveniki opozarjajo, da ne bi smeli prenagljeno sprejemati ugotovitve o tem, od kod so Tibetanci podedovali omenjeni gen. Mogoče je, da izhaja od kakšne druge izumrle linije človeka, ki je pripomogla k strukturi DNK današnjih Tibetancev, pravijo.

Študija ameriškega profesorja pa bo zagotovo vzbudila veliko pozornost Kitajcev, ki že vse od petdesetih let prejšnjega stoletja proučujejo vojaške operacije na visokih nadmorskih višinah. Ugotovili so, da pomanjkanje kisika vpliva na racionalno razmišljanje vojakov, poleg tega postanejo v takšnih razmerah bolj razdražljivi in celo depresivni. Čeprav so posebne enote vrhunsko izurjene za delovanje v posebnih razmerah, jim to nič kaj dosti ne pomaga, ko gre za višinsko bolezen.

Kaj bodo vojaški zdravniki ugotovili na podlagi genetskih raziskovanj povezave med Tibetanci in denisovanci? To, da se »streha sveta« tako imenuje zaradi določenih vzrokov, vedo že dolgo. Pa tudi dejstva, da so Tibetaci drugačen narod od Hanov, jim ni treba ponovno pojasnjevati. To, da je treba Tibetance pustiti pri miru in ne naseljevati njihovih območij, čeprav Hanom življenje tam v resnici ne prija, pa bodo očitno težko razumeli. In to celo v primeru, če se bo pokazalo, da ni dovolj, da je človek rojen na Tibetu, da bi se v njem razvil gen, ki uravnava kri v razmerah, v katerih je v zraku komaj 60 odstotkov količine kisika, kolikor ga je na nulti nadmorski višini. Hani – tako kot vsi drugi – so lahko na Tibetu zgolj občasni obiskovalci.