Tiskane izdaje
Peking – Dobitnik letošnje Konfucijeve nagrade za mir je človek, ki se je vojskoval s pravimi cilji. Ruski premier Vladimir Putin je Kitajce impresioniral z »železno pestjo in odločnostjo, s katero je Rusiji prinesel varnost in trdnost«, ko se je leta 1999 podal v obračun s Čečenijo.
Devet od skupaj 16 članov odbora za podelitev te sporne nagrade glasovalo za Putinu, ki je tako pustil za seboj slovitega kitajskega znanstvenika Yuan Longpinga, zaslužnega za razvoj genetsko spremenjenega riža, o katerem so mnogi prepričani, da je ključni dejavnik v zasnovi varnosti hrane. Yuan je dobil šest glasov, za nemško kanclerko Angelo Merkel, ki je zaradi svoje politike trde roke med Kitajci prav tako zelo priljubljena, pa je glasoval en sam član.
Povod je bil Liu Xiaobo
Konfucijevo nagrado za mir so prvič podelili lani, tik preden je bila Nobelova nagrada za mir položena na prazen stol, na katerem bi moral sedeti kitajski disident Liu Xiaobo. To je bil izraz nezadovoljstva z merili, po katerih se ravna Nobelov odbor, ko določa svoje nagrajence. Ko so kipec kitajskega misleca in 100.000 juanov (15.700 dolarjev) izročili častnemu predsedniku Nacionalistične stranke (Kvomintanga) Lian Chanu, so Kitajci nagrado za mir pravzaprav podelili sami sebi. Svetovni mir je namreč v precejšnji meri odvisen od tega, ali se bo Peking vzdržal glede Tajvana, ki ga sicer ima za eno svojih provinc. Ves čas je namreč nekje v zraku vojaška opcija združitve, vendar te po vsej verjetnosti ne bo, vse dokler je skoraj gotovo, da bi se tudi ZDA vključile v kitajsko vojno za 23-milijonski otok.
Konfucijeva nagrada je hkrati izraz vse očitnejšega nacionalizma med kitajskimi intelektualci, ki so vse bolj prepričani o tem, da se Zahod ni prav nič spremenil od 19. stoletja, ko so britanske topnjače priplule do kitajskih obal in sprožile t. i. opijske vojne, po katerih je cesarstvo prišlo pod polkolonialno oblast zahodnih sil.
Nagrado je ustanovila skupina intelektualcev, vendar jo je ministrstvo za kulturo jeseni prepovedalo, prepoved pa utemeljilo s trditvijo, da niso bili izpolnjeni vsi proceduralni pogoji. Pesnik Qiao Damo, eden od ustanoviteljev nagrade, pa se je tej oviri izognil tako, da je v Hongkongu registriral Kitajski mednarodni center za proučevanje miru, ki stoji za Konfucijevim odborom za izbiro kandidatov in nagrajencev.
Vladimir Putin je člane odbora navdušil tudi zato, ker je »postal protiterorist številka ena in narodni junak«, ki ima odločna stališča do aktualnih političnih vprašanj. Za svetovni mir so bile odločilnega pomena vojne, ki jih je bíl v Čečeniji in Gruziji. »To so bile pravične vojne,« je v nedeljo na tiskovni konferenci poudaril Qiao Damo, tako kot je bilo pravično tudi Putinovo nasprotovanje Natovemu bombardiranju Libije.
Letošnja odločitev za Putina je tudi posredno izražanje nezadovoljstva z ameriškim predsednikom Barackom Obamo, ki si je zapravil naklonjenost Kitajcev, ko je začel odločneje govoriti o njihovi državi. Kitajcem je nadvse ugajalo, ko je ruski premier na večerji s tujimi akademiki in novinarji opozoril Združene države, da bi jih lahko rusko jedrsko orožje »uničilo v pol ure«. Sami kaj takšnega ne bi nikoli izjavili, saj so kitajski interesi tesno povezani z ZDA, vendar nadvse uživajo, kadar to stori nekdo drug, zlasti če je to Chuck Norris današnjega političnega prizorišča, ki ima črni pas v judu, ki jezdi in strelja z lokom in namerava postati dosmrtni voditelj svoje države.
Slovesna izročitev nagrade je napovedana za 9. december, za zdaj pa še ni znano, ali bo ruski premier ob tej priložnosti pripotoval v Peking. Putinov predstavnik za tisk Dmitrij Peskov je na vprašanje novinarjev odgovoril, da so v Moskvi za nagrado izvedeli izključno iz tiska in da v premierovem uradu ne vedo, za kaj pravzaprav gre. Morda to celo ni pomembno. Kitajski intelektualci so dali še enkrat jasno vedeti, kaj je zanje prava zasluga za mir. Pravična vojna, seveda.
