Rohinški begunec: »Kako nas bodo ščitili, če si nas ne upajo poimenovati?«

Vprašanje Rohingov: Burmanske oblasti nadaljujejo etnično čiščenje muslimanske manjšine Rohinga. Svet ne stori ničesar.
Objavljeno
15. junij 2018 06.00
Posodobljeno
15. junij 2018 07.30
»Smo tudi žrtve podnebnih sprememb,« pravi rohinški aktivist Maung Tun Khin. FOTO: Boštjan Videmšek
Caen - Osemintridesetletni Maung Tun Khin je rohinški begunec iz Burme in borec za pravice svojega preganjanega ljudstva. V Londonu vodi Burmansko rohinško organizacijo (Burmese Rohingya Organisation UK). Srečuje se z vodilnimi svetovnimi politiki in jih poskuša prepričati o zaščiti ljudstva, ki ga vojaška oblast v Burmi ne priznava.

Po lanskem nasilnem vladnem izgonu 700.000 Rohingov iz zvezne države Rakhajn je Adama Dieng, posebni svetovalec OZN za preprečevanje genocida, dejal, da bi lahko bili v Burmi priča genocidu. Tun Khin je zatrdil, da se je genocid že zgodil.
 

V zadnjih mesecih je usoda 700.000 pripadnikov ljudstva Rohinga, ki so bili v Bangladešu, tako rekoč izginila iz medijev. Kakšne so trenutne razmere v državi Rakhajn in begunskih taboriščih v Bangladešu?


Katastrofalne. Ljudje še vedno bežijo. Moji viri v zvezni državi Rakhajn pravijo, da vsak dan zbeži najmanj deset družin. Mednarodna skupnost se dobro zaveda, kaj se dogaja, a ne naredi praktično nič. Da, usoda Rohingov je izginila iz medijev. Spet so pozabili na nas. Še huje. Tiste zgodbe, ki so, govorijo o vračanju beguncev v Burmo. To je nesprejemljivo. Zahtevamo pravico! Proti mojemu ljudstvu so zagrešili zločine proti človeštvu, ki jih je treba preiskati in kaznovati. In to na mednarodnem kazenskem sodišču. Pozivam Evropsko unijo, da kaj naredi v tej smeri. Odzvati se mora varnostni svet OZN, ki je do zdaj v celoti ignoriral nasilje burmanskih oblasti in vojske. To, kar se je zgodilo in se še dogaja Rohingom, je genocid. Ne pozabite, da je bila pregnana od doma večina našega ljudstva. Varna vrnitev beguncev zdaj ni mogoča. In še dolgo ne bo. Ko sem bil nazadnje v begunskih taboriščih v Bangladešu, so mi vsi preživeli dejali, da hočejo pravico. Da bodo krivci za zločine kaznovani.

»Burmanske oblasti so iz zvezne države Rakhajn nasilno pregnale 700.000 Rohingov in požgale njihove domove.«

 

Pred dvema tednoma so se Združeni narodi z Rangunom dogovorili o postopnem vračanju Rohingov domov. To močno spominja na Srebrenico in še nekatere druge primere iz polpretekle zgodovine …

 

To je zelo žalostno. Ljudje preprosto ne morejo domov. Tudi zato, ker njihovih domov ni več. Povsod je vojska. Nasilje se še zdaleč ni končalo. Nimamo pravic, čeprav smo domorodno prebivalstvo. Nimamo ne pravice do državljanstva ne osnovnih pravic. Dolgo smo živeli na svoji zemlji v velikanskem odprtem zaporu. Naj se vrnemo v zapore? V požgane vasi? Pred strelske vode? V koncentracijska taborišča, v katera nas nameravajo zapreti oblasti? Ljudje nočejo domov. Vedo, kaj jih čaka in kaj se dogaja s približno 450.000 Rohingi, ki so še v zvezni državi Rakhajn – od teh je 120.000 notranje razseljenih. Ljudje se ne smejo premikati. Prepovedali so jim ribarjenje, od katerega je odvisno preživetje skupnosti. Mesece čakajo na dovoljenje za poroko. Nosečnice nimajo dostopa do porodnišnic. Naših ljudi ne pustijo niti v navadne bolnišnice. Nimamo dostopa do izobraževanja. Ljudje ne smejo niti na tržnice. Komaj živijo. Za burmansko oblast ne obstajamo. Smo smeti. Odločili so se, da nas bodo iztrebili. To dokazujejo lanski množični poboji. Lani je vojska – za izgovor so si izbrali napad milice Arsa na policijske postaje – požgala večino naših vasi. Hišo za hišo. Vas za vasjo.

Begunci se bodo iz Bangladeša vrnili domov šele, ko bodo krivci za zločin kaznovani, Rohingom pa bosta ob državljanstvu in zakonsko priznani identiteti zagotovljena dostojanstvo in varnost. Za to bo potrebna velika in usklajena akcija mednarodne skupnosti. A po dosedanjih izkušnjah težko verjamem, da ta sploh bo … Prepuščeni smo samim sebi. O vrnitvi beguncev v Burmo se z nami ni nihče posvetoval.

Združeni narodi so sklenili dogovor z burmansko vlado. Za nas, Rohinge, je to nesprejemljivo. In še to: v besedilu dogovora sploh ni uporabljena beseda Rohinga. Oblasti se dosledno trudijo, da je ne bi uporabile. Je celo svojevrsten tabu. In to igro so, žal, sprejeli tudi Združeni narodi. To nas zelo boli. Kako nas bodo zaščitili, če se nas sploh ne upajo poimenovati?

Ko govorimo o vračanju beguncev – hočemo se vrniti na svojo zemljo. Na svoja poljedelska in ribolovna območja. Tja, kjer smo živeli od nekdaj. In ne nekam, kamor bi nas – najverjetneje v koncentracijska taborišča – poslale oblasti.
 

Poročila in posnetki (Human Rights Watch) iz predelov, kjer živijo Rohingi, kažejo, da se vojaško etnično čiščenje nadaljuje.


Absolutno. Oblasti so zaradi pasivnosti mednarodne skupnosti dobile sporočilo, da lahko nekaznovano nadaljujejo pregon naših ljudi … Genocid – ne le etnično čiščenje – se nadaljuje. Ljudje izginjajo. Vrstijo se množične aretacije. In begunci naj bi se vrnili? Ali Združeni narodi vedo, kaj so človekove pravice? Smo Rohingi ljudje? Dogovor med Združenimi narodi in burmanskimi oblastmi je smešen.

image
REUTERS Rohinški begunci na meji med Burmo in Bangladešem. FOTO: Reuters

 

Mednarodna skupnost je povzročila zločine nad Rohingi. Lahko sploh še komu zaupate?


Mednarodna skupnost bi morala storiti vse, da bi odgovorne za zločine proti človeštvu pripeljala pred sodišče. Ponavljam – ključna je pravica. Zločini nad Rohingi in drugimi se v Burmi dogajajo že več desetletij. Burmanska vojska je od leta 1962 nad zakonom. Ubijajo, zapirajo, kradejo, mučijo … Brez posledic. Nujno je prekiniti to 'kulturo nekaznovanja'. Vojska mora dobiti jasen znak, da ni – da ne bo – več vsemogočna. Takoj potrebujemo mednarodno zaščito. Varnostni svet OZN pozivamo, da sprejme resolucijo, ki bo v zvezno državo Rakhajn poslala mirovno misijo. Modre čelade.
 

Od kod izhaja sovraštvo burmanskih oblasti do Rohingov?


To je fašizem … In traja že desetletja. Imajo nas za manjvredne. Za družbeno dno. Znebiti se nas hočejo. Pravijo, da smo muslimanski ilegalni migranti iz Bangladeša, a v Burmi živimo že več stoletij. Jedra vseprisotnega sovraštva pa ne razumem.

 

Kdo je najbolj odgovoren za zločine?


Vojska. Generali. Zlasti načelnik generalštaba Min Aung Hlaing.
 

Kaj pa Nobelova nagrajenka za mir Aung San Su Či, dolgoletna borka proti režimu in ikona borcev za človekove pravice, ki je zadnjih šest let dejansko na čelu države in ob zločinih nad Rohingi glasno molči?


Aung San Su Či ne molči. Soodgovorna je za vse, kar se je v zadnjih letih zgodilo našemu ljudstvu. Sodeluje v genocidu – že s tem, da zagovarja zločine. Nikoli nas ne omeni z imenom. Kljub posnetkom in preverjenim poročilom ves čas trdi, da se ni zgodilo nič. Tudi zanje ne obstajamo. Rohingi smo zanjo 'fake news'. Javno se je vprašala, zakaj ti ljudje bežijo …

Zame je to veliko razočaranje. Dolgo sem se kot aktivist za človekove pravice boril za njeno izpustitev na prostost. Tudi zame je bila junakinja, ikona in vzornica. Globoko sem je spoštoval. Verjel sem, da bo pomagala tudi našemu ljudstvu. Po prihodu na oblast je očitno sklenila pakt z vojsko. Razočaranja, ki ga čutim, ne morem opisati. Žalosten sem in šokiran. Njeno delovanje je zares tragično. Mednarodna skupnost na čelu z OZN bi se morala zavedati, da Aung San Su Či ni rešitev, ampak problem.
 

Zločini proti Rohingom se dogajajo že več desetletij, a mednarodna javnost o tragediji vašega ljudstva do množičnega izgona sredi lanskega poletja praktično ni vedela ničesar. Tudi vi ste bili izgnani, in to pred več kot dvajsetimi leti.


Že ko sem odraščal v zvezni državi Rakhajn, to je bilo v osemdesetih letih, se nismo smeli premakniti iz svoje vasi. Na dovoljenje za vsak premik smo morali čakati dolge mesece. Starši so na dovoljenje za poroko čakali tri leta. Če so dobili dovoljenje, so morali podpisati poseben dokument, s katerim so se zavezali, da ne bodo imeli več kot dveh otrok. Oblasti so zasegle našo zemljo in nanjo naselile svoje ljudi. Praktično vsem sosedom in sorodnikom se je zgodilo podobno. Številne so pregnali v taborišča – odprte zapore. Zločine sem opazoval z otroškimi očmi … Nikoli jih ne bom pozabil. Ko sem odšel iz Burme, sem bil star sedemnajst let.

 

Kako močna je skupnost Rohinga v tujini? Ste povezani?


Naše vezi so močne, saj nas ni veliko in delimo begunsko usodo. Večina rohinških beguncev živi v Bangladešu. Skoraj milijon in pol. V Savdski Arabiji približno pol milijona. Velike skupnosti živijo tudi v Pakistanu, Maleziji, Indoneziji in na Tajskem. Ker nas burmanske oblasti sistematično uničujejo, se moramo odzvati. A to je mogoče le z mednarodno skupnostjo. EU bi tu lahko odigrala ključno vlogo. Radi bi obnovili skupnost in živeli v miru – s pravicami, ki jih imajo tudi vsi drugi narodi in manjšine.

Kako vidite bližnjo prihodnost?


Skrbi me. Razmere v begunskih taboriščih v Bangladešu so katastrofalne. Prihaja monsunsko deževje, ljudje so izčrpani. Humanitarne organizacije pravijo, da bi bilo samo zaradi vremena ogroženih 200.000 življenj. Nujno potrebujemo pomoč. Smo tudi žrtve posledic podnebnih sprememb, a to nikogar ne zanima. Toda kmalu, zelo kmalu bo prepozno.