Kako Obama spreminja podobo kitajskih voditeljev

Od Obamove odpovedi azijske turneje zaradi blokade ameriške administracije ima kitajski vrh veliko koristi.

Objavljeno
03. oktober 2013 19.34
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Na Kitajskem zaradi blokade ameriške administracije trpijo samo turisti, ki so svoj dan republike izkoristili za potovanje na drugo stran Tihega oceana. Od Obamove odpovedi azijske turneje pa ima veliko koristi kitajski vrh.

Da je ameriški predsednik Barack Obama nekakšen vzor kitajskim voditeljem, se je pokazalo tudi na dan republike 1. oktobra, ko je partijsko vodstvo pod vodstvom Xi Jinpinga prišlo na Trg nebeškega miru in položilo vence padlim borcem, in ko je vsak od sedmih članov stalnega odbora politbiroja sam držal dežnik. Za Peking, ki ima urad za spreminjanje vremena, je nenavadno, da je ravno tistega dne padal dež. Ker se je v zadnjih desetih letih vsak rojstni dan Ljudske republike začel pod jasnim nebom, ki so ga očistile rakete za razbijanje oblakov, je javnost posumila, da je bil tokrat dež namerno »spuščen«, da bi se pokazala velika sprememba v slogu vedenja novega partijskega vrha. Vsak bo namreč odslej nosil svoj dežnik, kar v simbolnem smislu pomeni, da bo vsak odgovoren za svoje delo.

Obamov vpliv

Kaj ima to opraviti z Obamo? Neposredno. Ko je ameriški predsednik pred štirimi leti prvič obiskal Kitajsko, je iz letala Air Force One stopil v šanghajski naliv in sam nosil svoj črni dežnik. V državi, v kateri dotlej celo nižji partijski funkcionarji v svojih rokah nikoli niso nič nosili, temveč so vse prepuščali svojim tajnikom in adjutantom, je ta prizor močno vplival na javnost. »Obama je odgovoren človek, ki oblasti ne zlorablja,« se je razširilo med kitajskimi internetnimi forumaši. To so opazili tudi ljudje, ki so se takrat šele pripravljali na to, da zavzamejo najpomembnejše fotelje. Tako se je letošnjo jesen na dan republike na Trgu nebeškega miru pojavilo sedem enakih črnih dežnikov v rokah sedmerice najmočnejših ljudi Kitajske.

To je bila šele ena stran Obamovega vpliva na kitajske voditelje. Takoj je sledil veliko pomembnejši del zgodbe. Ko se je namreč ameriški predsednik znašel v domači politični blokadi, je moral odpovedati načrtovani obisk v Maleziji in na Filipinih, in ni še gotovo, ali se bo prihodnji teden lahko osebno udeležil zasedanja Apeca (foruma Azijsko-pacifiškega sodelovanja) na indonezijskem otoku Baliju in potem na vzhodnoazijskega vrha v Bruneju.

Vse to je na široko odprlo prizorišče jugovzhodne Azije za kitajskega predsednika Xi Jinpinga. V sredo je dopotoval v Džakarto na dvodnevni obisk, ki bo izpolnjen s podpisovanjem številnih gospodarskih in investicijskih sporazumov v vrednosti približno 32 milijard dolarjev. Potem ko bo Indonezijo spomnil na to, kje so njeni resnični interesi, bo nadaljeval turnejo preko Malezije, ki bo zadnji hip ostala brez Obame, čeprav ga je pričakovala kot prvega ameriškega predsednika vse od leta 1966. Kitajski šef države bo od tam seveda odpotoval na Bali in naprej v Brunei. Ne glede na to, ali bo njegov ameriški kolega do takrat lahko poletel čez ocean, bo Xi na oba pomembna sestanka na vrhu prišel z zagotovljeno diplomatsko prednostjo.

Tudi v Kauala Lumpurju bo kitajski predsednik izkoristil Obamove težave, da bo premiera Nadžiba Razaka opozoril na to, da njegova odločitev, da se Malezija pridruži Transpacifiškemu partnerstvu (TPP), ne sme postati politično sredstvo za oviranje kitajske dominacije. TPP je namreč ključni gospodarsko-trgovinski steber Obamove azijske strategije, v katerega Peking ni bil povabljen, in se je celo že začel opredeljevati kot alternativa vsem tistim blokom, v katerih Kitajska čedalje občutneje dominira.

Kako daleč sega ameriški strateški dežnik?

Če ne bi v Washingtonu prišlo do blokade, bi se obe turneji – ameriškega in kitajskega predsednika – odvijali kot po interaktivnem zemljevidu geopolitičnega tekmovanja med velesilama. Gre pravzaprav za države Južnokitajskega morja, ki se jim ZDA in Kitajska vsaka na svoji strani vsiljujeta kot odločilna dejavnika gospodarske stabilnosti in regionalne varnosti. Obamove težave s kongresom niso mogle nastati v hujšem trenutku za Filipine, ki so pred kratkim obtožili Kitajsko za kršenje kodeksa vedenja v vodah, po katerih potekajo najpomembnejše trgovske poti, pa tudi za druge azijske države, ki imajo nerešene morske meje z azijsko silo, in se v sporu zaradi komaj vidnih, a strateško pomembnih otočij bolj ali manj opirajo na ameriško zaščito pred kitajskim ekspanzionizmom.

Če je kongres lahko blokiral administracijo in tako prizemljil Obamov Air Force One, je vprašanje, ki ga bodo azijski zavezniki ZDA takoj postavili, v kolikšni meri je Amerika sploh sposobna raztegniti svoj strateški dežnik preko Pacifika in zaščititi Filipince, Vietnamce ali Malezijce pred rastočim kitajskim hegemonizmom.

Z njihovega stališča namreč dejstvo, da Obama ob nalivu sam nosi svoj dežnik ob izstopu iz letala ,morda tudi ni dober znak. »Mar ni on preveč sam pri sprejemanju velikih strateških odločitev,« bi se lahko vprašali azijski partnerji. Na drugi strani bi lahko morebitni spor s Kitajsko, celo samo verbalni, vsako državo jugovzhodne Azije preveč drago stal, če se bo izkazalo, da na Capitol Hillu ni trdnega soglasja o pomenu te regije za prihodnost ameriške globalne dominacije. Ravno to je Xi Jinping na subtilen način sporočil celi regiji, ko je v četrtek nagovoril indonezijski parlament in se v svojem govoru usmeril na gospodarsko integracijo med Kitajsko in Aseanom (Združenjem držav jugovzhodne Azije) in na nujnost skupnega razvoja v miru.

Zaradi blokade ameriške administracije tako trpijo edino kitajski turisti, ki so ob prazničnem »zlatem tednu« pohiteli v ZDA. »Opravičujemo se zaradi ovire,« je napisano na ameriških muzejih in nacionalnih parkih, kitajski obiskovalci pa obupano čakajo, da bo Obama rešil težavo. Ko pa spoznajo, da ne bo nič z obiski vseh tistih znamenitosti, zaradi katerih so dopotovali preko Pacifika, in da ne bodo dobili nadomestila za to, se v njihovih očeh poveča ugled Xija na Trgu nebeškega miru. Doma ni demokracije, ni pa niti blokade. Dejstvo, da novi predsednik sam nosi svoj dežnik, je že samo na sebi majhna politična reforma, ki jo lahko prepoznajo samo Kitajci, ko se na tradicionalno jasen dan na Peking spusti natančno programiran dež.