Tiskane izdaje
Za zdaj je mogoče sklepati, da se ZDA in njihove »zaveznice v orožju« najbolj ogrevajo za scenarij, ki predvideva omejen kaznovalni napad na izbrane vojaške in poveljniške tarče, ne pa tudi strmoglavljenja sirskega predsednika Bašarja al Asada. V tem primeru bi bil glavni poudarek operacije na napadih z manevrirnimi raketami, izstreljenimi z ladij in podmornic v Sredozemskem morju oziroma iz strateških bombnikov. Sirska vojska v svojem arzenalu sicer ima nekaj precej sofisticiranih sistemov protiletalske in protiladijske obrambe ruske izdelave, a v tej fazi posredovanja zaradi velike oddaljenosti napadalcev ne bi prišli v poštev.
Bi pa lahko tovrstna oborožitev odigrala vlogo v primeru nadaljnjega širjenja konflikta (uveljavljanje območja prepovedi letenja nad delom ali celotnim sirskim ozemljem, na primer), ki bi zahtevalo uničenje sirske protiletalske obrambe, vendar bi glede na številčno in tehnološko superiornost mednarodne vojaške koalicije pod vodstvom ZDA tej kvečjemu povzročila nekaj škode, ne bi pa ji mogla preprečiti izpolnitve zadanih ciljev. To je, ne nazadnje, mogoče sklepati tudi po uspešnih izraelskih letalskih vpadih v zadnjih letih (uničenje domnevnega jedrskega reaktorja na vzhodu Sirije leta 2007 in serija napadov na domnevne pošiljke orožja libanonskemu gibanju Hezbolah maja letos).
Odločneje nad upornike
Da bi se Asadov režim odzval na morebitno mednarodno posredovanje s tovrstno širitvijo konflikta, je sicer malo verjetno, saj bi si s tem skoraj gotovo spisal smrtno obsodbo. Ta možnost se zdi še zlasti neracionalna, če upoštevamo omenjene namige glavnih pobudnikov napada, da je njihov ključni cilj kaznovanje sirske oblasti za (še vedno domnevno) uporabo bojnih strupov in ne strmoglavljenje Asada, ki bi temeljito porušilo strateško razmerje sil v že tako nestabilni regiji in pospešilo vrtinec maščevalnega sektaškega obračunavanja, tako znotraj Sirije kot v njeni soseščini (Libanon, Irak).
Hezbolahova dilema
Toda Hezbolah se v trenutnih razmerah, opozarjajo številni analitiki, ne bo nujno hotel spustiti v novo avanturo v podporo Asadovemu režimu. Libanonskemu gibanju v primeru padca sirskega režima resda grozi, da bo ostalo odrezano od ključnih sponzorjev v Teheranu, a po drugi strani je z izdatno pomočjo Damasku že močno (pre)razpotegnilo svoje sile, ki bi jih v primeru nadaljnjega sunitsko-šiitskega zaostrovanja v Libanonu nujno potrebovalo na domači fronti. Poleg tega si v sedanjem razmerju sil v Hezbolahu gotovo ne želijo ponovitve poletne vojne z Izraelom leta 2006, saj bi se ta tokrat utegnila razplesti precej drugače kot pred sedmimi leti, ko je gibanje preživelo nalet in je lahko po izraelskem umiku razglasilo zmago.
Pomemben zunanji akter dogajanja v Siriji je, seveda, tudi Iran, ki ima močan interes po ohranitvi Asadovega režima, ključnega elementa projekcije strateškega vpliva islamske republike v regijo. V zadnjih dneh je bilo zato iz ust nekaterih iranskih politikov pričakovano slišati precej groba svarila Zahodu, naj ne posreduje proti Damasku, in celo grožnje, da bo najvišjo ceno morebitnega napada plačal Izrael. Toda po drugi strani si novi iranski predsednik Hasan Rohani, vsaj na deklarativni ravni, prizadeva otopliti zaradi spornega jedrskega programa močno načete odnose z Zahodom, zato ni nujno, da se bo Teheran res pripravljen aktivneje kot doslej angažirati v Asadovem boju za obstoj, še posebej, če bo zahodna operacija proti njemu dejansko omejena po obsegu in trajanju.
Tudi tovrstna odločitev iranske vrhuške ne bi zaprla vrat možnosti intenziviranja in širitve »vojne senc«, ki jo s tajnimi operacijami drug proti drugemu že nekaj časa bijeta Iran in Izrael. Nekateri poznavalci razmer zato svarijo pred morebitnimi maščevalnimi terorističnimi napadi, tudi v režiji Hezbolahovih operativcev proti Američanom in njihovim zaveznikom, takšnih »podvigov« pa je, glede na očitke o sirski vpletenosti v vrsto bombnih napadov v Libanonu in Turčiji v zadnjih letih, sposoben tudi sirski režim oziroma njegova zloglasna mreža tajnih služb.
Prevedriti vihar
Vsem naštetim možnostim sirskega odgovora na morebitno vojaško posredovanje mednarodne koalicije navkljub je še vedno daleč najbolj verjetno, da Asadov režim ne bo naredil ničesar. Iz Sirije tako prihajajo poročila, da oblast krči osebje in umika vojaško in drugo opremo iz objektov, ki bi se lahko znašli na muhi napadalcev, da bi tako čim bolj minimizirala nastalo škodo. Obenem se v Damasku nadejajo, da se bo posredovanje dejansko končalo že po nekaj dneh in da v tem času ne bodo utrpeli tako velikih izgub, da se ne bi mogli zopestaviti nasprotniku, s katerim se kosajo zadnji dve leti in pol.
