Kakšne adute še skriva kanclerka Angela Merkel?

Kaj če bi evropske volitve sprejeli takšne, kakršne so, sprašujejo nekateri Nemci.

Objavljeno
27. maj 2014 21.29
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Berlin – V nedeljo so volitve v evropski parlament premešale­ tudi nemške politične karte. Opazovalci se vseeno sprašujejo, ali so ob tretjini sedežev za nasprotnike tesnejšega združevanja politične elite sploh do­umele njihovo sporočilo.

Konservativna unija CDU/CSU nemške kanclerke je na evropskih volitvah v nedeljo izgubila le dobra 2 odstotka v primerjavi s tistimi iz leta 2009 in Angela Merkel govori o solidnem rezultatu. Socialdemokrati podkanclerja Sigmarja Gabriela so jih pridobili skoraj 7 in čeprav imajo še vedno manj glasov od koalicijske partnerice, začenjajo upati v končanje niza vse slabših volilnih rezultatov ter krepitev svoje vloge v nemški družbi, morda tudi v Evropi.

Angela Merkel, ki slovi­ po večji potrpežljivosti od svojih političnih nasprotnikov, bi prav zaradi spretnega socialdemokratskega vzpona­ v svoji koaliciji domoljubje težko postavila pred interese svoje stranke, kar je z zahtevo po podpori Martina Schulza za predsednika evropske komisije najprej predlagal Gabriel. Nemški komentatorji se sprašujejo, ali bo na koncu res podprla kandidata ljudskih strank Jean-Clauda Junckerja, potem ko je izjavila, da gredo z njim »v razpravo«, ne pa še, da tudi iz nje.

Bi mogočna kanclerka morda raje stavila na poljskega voditelja Donalda Tuska ali celo na sedanjo voditeljico Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde? Nekateri kot njenega morebitnega kandidata omenjajo celo Irca Enda Kennyja ter vrsto drugih.

Tudi zaradi takšnih ugibanj pri evru in EU nasprotni Alternativi za Nemčijo, ki je na volitvah v nedeljo prejela 7 odstotkov glasov ter jih drugim nemškim strankam odvzela skoraj milijon, krščanskodemokratski političarki glasno očitajo kameleonstvo. »Ne potrebujemo prilagodljivih, karierističnih, prožnih politikov, ki stojijo za nič,« obtožuje prvak AfD Bernd Lucke. »Kaj bi bilo, če bi poklicni Evropejci rezultate volitev za trenutek sprejeli takšne, kakršni so?« je te dni spraševal komentator časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung. »So dramatično opozorilo proti nadaljevanju starega, kar si želijo evropske 'elite' ponovno predpisati državljanom EU.«

Pri konservativnem dnevniku verjamejo, da široka koalicija velikih strank v evropskem parlamentu deluje kot protiutež evropskemu svetu, v katerem se zbirajo in odločajo šefi držav in vlad. »Celo med davkoplačevalskim reševanjem bančnih bonusov in zadolženih držav ni bilo prave debate,« obtožujejo. Za vse več Evropejcev je zato Bruselj nepregledna, birokratska, centralistična, draga in razbohotena tvorba, ki je vse kaj drugega kot demokratična. Evropa je več kot evro in več kot EU, verjamejo pri FAZ, reševanje skupne evropske valute pa je gigantsko povečalo skupne varščine, ne da bi v zameno dobili zadovoljiv nadzor.

Dokler v veliki koaliciji sodeluje s socialdemokrati, bo morala nemška kanclerka upoštevati tudi njihovo razumevanje Evrope, ki bolj poudarja solidarnost in opozarja na krivice, tudi tiste iz procesa reševanja skupne evropske valute. Že zaradi zgodovinske krivde se nemški kanclerji še posebej ozirajo na Francijo, kjer socialistični predsednik François Hollande napoveduje spremembe svoje dosedanje politike, ne prevzema pa še vse odgovornosti za vzpon evropskemu združevanju nenaklonjenih nacionalistov Marine Le Pen. V prvih dveh letih vladavine se je Hollande z napovedmi višjih davkov in podobnimi ukrepi upiral razvojni gravitaciji v času, ko bi moral prepričevati Francoze o reformah v slogu nemškega socialdemokrata Gerharda Schröderja, čeprav se tega leva sredina odreka tudi doma. Nemčija je tudi zaradi njegovih reform zdaj gospodarsko uspešna in ljudem zagotavlja delo, medtem ko visoka brezposelnost v Franciji volivce spravlja v bes in sprejemanje dvomljivih ­alternativ.

Voditelje z vero v evropsko združevanje v Nemčiji tolažijo mnenja, da je evropska demokracija močnejša, kot si morda mislimo. Tega po pisanju časopisa Die Welt ne dokazujejo le ukrajinske volitve, izvedene vsemu navkljub, ampak tudi nedavni nastopi ob 65. obletnici nemške ustave. Iransko-nemški pisatelj Navid Kermani je izrazil privrženost državi, v katero se za ZDA želi priseliti največ priseljencev, predsednik Joachim Gauck pa filozofsko razmišljal, da »smo mi mnogi in to moramo pokazati«. Ljudje morajo imeti moč za spreminjanje usode, ljudem mora iti dobro. Ker nemški predsednik ni mislil le na materialne dobrine, lahko v takšnih razmišljanjih po zadnjih parlamentarnih volitvah poišče novo moč tudi Evropa.