Kardinali malo na stran, duhovniki hitro na vrhove

Nove metle v Vatikanu: državni tajnik Tarcisio Bertone se je na hitro poslovil, iz Venezuele prihaja Pietro Parolin.

Objavljeno
06. september 2013 17.27
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Vatikan − V vesoljni Katoliški cerkvi se je naposled zgodilo, kar sta cerkvena javnost in svet zunaj vatikanskih skrivnostnih hodnikov in pajkovih omrežij pričakovala od pomladi, ko je papež Frančišek zamenjal papeža Benedikta. Od tedaj prvič v zgodovini za obzidjem živita dva papeža hkrati, eden na oblasti, drugi velja za »zaslužnega«.

Začela se je »mehka revolucija«, ki se ne zdi podobna trdemu obračunu rimske centrale s slovensko Cerkvijo, pa je vendar začetek temeljitih sprememb. Nikogar niso nikamor izgnali, nikogar na trdo prisilili k odstopu. Z novim papežem pač prihaja nova metla, novi ljudje. Vse skupaj se zdi malo bolj skromno, vzvišenost in ošabnost se umikata bolj krščanskemu, v Rimu in po večini v Evropi pozabljenemu načinu obnašanja, kakor ga je na novo iz Argentine prinesel Jorge Mario Bergoglio. Zlate verige okrog vratu, dragi mercedesi in ošabna drža prelatov so najstarejši delujoči ustanovi na svetu naredili skoraj toliko hudega kot korupcija, pranje denarja in pedofilija, o katerih je novi vrhovni poglavar spregovoril kot nihče pred njim v zadnjem ­obdobju.

Nosilec sprememb bo Pietro Parolin, ki ga je papež Frančišek poklical iz Venezuele, kjer je bil nuncij v času predsednika Cháveza (ta je škofe rad zmerjal z opicami), potem tudi v začetkih novega predsednika Madura, ki ga je nuncij Parolin nemudoma prepričal o zmotnosti Chávezovih prijemov in ga napotil v Rim zgladit stare ­spore.

Veliko presenečenje

Pietro Parolin, doma iz Veneta, je najmlajši državni tajnik po Eugeniu Pacelliju, ki se je zapisal v zgodovino kot papež Pij XII. in o njem krožijo nasprotujoče si zgodbe. Star je 58 let, zapisal se je diplomaciji. Pripovedujejo, da je bilo njegovo imenovanje na vrh rimske kurije veliko presenečenje. Šolali so ga za cerkvenega diplomata v časih, ko je cerkveno diplomacijo in strategijo oblikoval Agostino Casaroli, oče vatikanske vzhodne politike, ki je bil zadnja leta celo v spominih na uspešna leta potisnjen v ozadje. Casaroli in njegov somišljenik Achille Silvestrini sta bila zagovornika mediacije. Če bi imel besedo Casaroli, pravijo zdaj, Rim ne bi izničil teologije osvoboditve in Katoliška cerkev v zadnjih desetletjih ne bi izgubila tretjine privržencev v Latinski Ameriki.

Od položaja državnega tajnika, šefa papeške vlade in drugega moža cerkvene države se je poslovil kardinal Tarcisio Bertone, vplivni, nekaj časa vsemogočni salezijanec, ki so ga imeli radi ljubitelji nogometa, saj je nekoč več kot imenitno komentiral najbolj odmevne tekme žogobrcev. Manj navdušeni so menda bili nad njim navadni smrtniki med duhovniki v katoliškem občestvu.

Z Bertonejem je še bolj izrazito kot prej rastla moč rimske kurije, od katoliške baze vedno bolj oddaljene centrale, ki se je krepila že desetletja, prejšnjega papeža Ratzingerja pa pripeljala do spoznanja, da je bolje odstopiti, kakor poskušati preskočiti zidove, ki so jih mogočniki zgradili znotraj obzidja. Bertone je bil v središču ne samo vatikanske pozornosti, ko so se najbolj glasno širile novice o stranpoteh in zablodah za obzidjem.

Papež Frančišek, ki se ni oblikoval v kuriji, ampak »na terenu«, v Argentini, kjer so vedeli, kako težko je trkati na vrata kurije in kaj doseči, je kurijo že od začetka odrinil malo na stran, Bertoneju odvzel prej neomejena pooblastila, dekasterijem, papeškim ministrstvom, pa mimogrede nekaj pristojnosti.

Nesnaga v svetu za obzidjem

Bertone je doslej ostal državni tajnik, ni pa imel pristojnosti, ki si jih je vzel sam ali pa mu jih je prepustil papež Ratzinger, ko je pisal teološke študije in se ni utegnil ukvarjati s tuzemskimi problemi, ki sodijo med papeške dolžnosti. Korupcije v svetu za obzidjem in druge nesnage, predvsem pedofilskih zločincev med duhovniki, se je zavedal že papež Benedikt XVI., pa lastnemu aparatu očitno ni mogel do živega. Zgoditi se je moral škandal vatileaks, ko so dotlej navidezno skrite govorice pljusknile čez obzidje.

Kakor Cerkev v Sloveniji čaka nova nadškofa, ki bosta morala krpati luknje v zaupanju ljudi in polniti brezna dolgov, tudi v Vatikanu pričakujejo, da bo po prihodu Pietra Parolina nova metla pometala še bolj intenzivno kot zadnjih nekaj mesecev po prihodu papeža Frančiška.

Bertonejevi kadri se bodo poslovili precej na hitro. Obrisi nove vladajoče ekipe se izoblikujejo, v njej so ljudje, ki jim novi papež zaupa. Iz Združenih držav Amerike prihaja na položaj podministra za notranje zadeve in šefa odbora za varnost Peter Wells, ki bi predvsem na novo povezal Vatikan z močno in vedno bolj nezadovoljno ameriško cerkvijo.

Ob novem državnem tajniku Parolinu bo za Latinsko Ameriko kot nekoč najbolj katoliško med celinami skrbel predsednik papeške komisije za Latinsko Ameriko Guzmán Carriquiry. Pravijo, da ima pomembno besedo v novi garnituri tudi nadduhovnik bazilike pri Mariji snežni, kardinal Santos Abril y Castelló. V Sloveniji je znan kot dolgoletni nuncij in izjemen poznavalec dogajanja v majhni katoliški skupnosti in škofovski konferenci, ki je po njegovem odhodu, vendar še kot plod njegovih spoznanj, izgubila kar štiri nadškofe, kakor da je najbolj črna ovca med vsemi.