Katalonsko vprašanje: Nov mejnik je znan, kam vodi pot, še ni jasno

Si želite, da Katalonija postane država? In če da, bi radi, da bi bila kot država neodvisna? Na ti dve vprašanji naj bi, kakor je pred dnevi odločil predsednik katalonskega generalitata Artur Mas, 7,5 milijona Kataloncev odgovorilo na (posvetovalnem) referendumu 9. novembra prihodnje leto. V Madridu ostro opozarjajo, da glasovanja ne bo – ker bi bilo neustavno.

Katalonska vlada je dalj časa pretresala vprašanji, zdaj pa sta oblikovani tako, da bi lahko z njima zadovoljila tako tiste, ki si želijo neodvisno državo, kakor tudi vse, ki vidijo prihodnost Katalonije še naprej v Španiji, vendar predrugačeni, urejeni bodisi federalno bodisi kot konfederacija. »Španska država mora biti pozorna na stališče parlamentarne večine, politike in sploh do naroda, ki si želi glasovati,« je pred dnevi izjavil predsednik Artur Mas. Od volitev novembra lani se njegova stranka Konvergenca in unija (CiU) politično jasno postavlja za »consulto« (nekakšen posvetovalni referendum, pravega lahko po ustavi razpiše samo Madrid), na svoji strani pa ima tudi Republikansko levico Katalonije (ERC), skrajno levo CUP, ki se zavzema za neodvisnost, in Iniciativo za Katalonijo-Zeleni, v kateri so bolj naklonjeni federalni ureditvi. Z drugimi besedami to pomeni, da je za referendum 62 odstotkov parlamentarcev.

V nasprotju z ustavo

V Madridu ostajajo neomajni, v pogajanja nočejo privoliti, ampak vztrajajo, da v Kataloniji ne bo ljudskega glasovanja. Katalonska politika, nasprotno, upa, da jim bo osrednja vlada vendarle prisluhnila in bo na koncu vsaj (posvetovalni) referendum lahko zakonit, kajti nemogoče se jim zdi, da na vsako njihovo pobudo in vprašanje reče ne. Seveda se zavedajo, da ničesar ne bodo dosegli zlahka.

Med nedavnim obiskom v španski prestolnici je svoje stališče o katalonskem vprašanju podal tudi predsednik evropskega parlamenta Herman Van Rompuy, ki je nekako posvaril, da bi Katalonija z odcepitvijo, osnovanjem nove države in s tem tudi z izstopom iz Evropske unije nemalo tvegala. Evropski sporazumi zanjo, jasno, ne bi več veljali ...

Zdaj v Kataloniji preigravajo, da v primeru, če plebiscit res ne bi bil mogoč ali bi spodletel, sledijo predčasne volitve. Povedno je, da ni popolnega konsenza niti znotraj vladajoče koalicije Konvergenca in unija (CiU), saj v Demokratični uniji trdijo, da je preuranjeno trditi, da bodo izidi nujno spodbudni, medtem v Konvergeci že gradijo svojo kampanjo na predpostavki, da jim bo uspelo. Ljudska stranka Katalonije, socialisti in stranka Državljani na nasprotnem bregu zagovarjajo pravico, da bi se Katalonci lahko odločili, in se zavzemajo za špansko federacijo, so pa odločno proti referendumu. Prepričani so, da pot, ki jo ubira Artur Mas, samo razdvaja Katalonce. Ni nepomembno, da je med katalonskim prebivalstvom več kot tri milijone prišlekov. Številni so – med velikim valom priseljevanja v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja – prišli iz drugih španskih koncev, na primer iz Andaluzije in Extremadure.

Različica iz Madrida

Po množičnih manifestacijah, ki so jih v zadnjih letih v Barceloni organizirali 11. septembra, na največji katalonski praznik, se Katalonci vse bolj ogrevajo za neodvisnost, svoje pa pri tem prispevajo tudi težke krizne razmere. Razpoloženje merijo s številnimi anketami, rezultati ene zadnjih so pokazali, da bi jih za neodvisnost glasovalo 47 odstotkov, 22 odstotkov si jih želi status quo, 21 odstotkov pa federacijo. Ker je Katalonija najbolj razvita in hkrati tudi najbolj zadolžena avtonomna skupnost, kjer je kakor drugod po državi brez dela več kot četrtina delovno aktivnih, se mnogim (vladajočim politikom) zdi, da imajo premalo fiskalne avtonomije in da jih Madrid preveč finančno izčrpava. Zato so si, kakor razlagajo v Barceloni, posledično prisiljeni izposojati od njega, ker si (za banke, denimo) neposredno od Evrope pač ne morejo.

V Madridu v zadnjem času spodbudno ponavljajo, da se Španija počasi izkopava iz krize. Premier Mariano Rajoy je bil v nedavnem skupnem intervjuju za nekatere evropske medije ponosen, ker jim uspeva in ker se v teh težkih časih ni pojavila stranka, ki bi bila evrofobična, evroskeptična, skrajno desna ali klovnovska ... »Obstaja pa katalonski problem.« Kakor je poudaril, so s Katalonci »povezani na vse mogoče načine: čustveno, zgodovinsko, trgovsko, zasebno«. »Njegova dolžnost je spoštovati zakon.« Drugače kakor na Škotskem v Kataloniji ne more dovoliti referenduma iz enega samega razloga: »nacionalna suverenost pripada celotnemu španskemu narodu«. Ob tem je podal svojo različico o financah: »V dveh letih smo katalonski vladi izplačali 29 milijard evrov. Delamo na tem, da bi Katalonija ostala prva regija v Španiji. Zdaj je trenutek krize, a prepričan sem, da se bo situacija obrnila. Svet gre v drugo smer: proti integraciji in ne obratno.«