Kdo je uspešnejši: hazarder ali bankir?

Kitajci verjamejo v usodo – ne v boga, zato se v igralnicah vidi, koga ljubijo nebesa.

Objavljeno
06. julij 2014 16.26
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Macao – Da se da od (tujih) prihrankov lepo živeti, je že zdavnaj dokazala Švica. Zdaj se je pokazalo, da se da še bolje živeti od hazardiranja. In to predvsem takrat, ko se v igralnicah igra za tuji denar.

Najnovejša statistična raziskava Svetovne banke je namreč pokazala, da je leta 2013 Macao po višini bruto domačega proizvoda na prebivalca presegel Švico in da se je nekdanja portugalska kolonija uvrstila na četrto mesto seznama najbogatejših držav in območij sveta. Z 91.376 dolarjev na prebivalca se je Macao uvrstil takoj za Luksemburgom, Norveško in Katarjem ter s tem finančne analitike postavil pred dilemo: kdo je uspešnejši – bankir ali hazarder?

Odkar je leta 1999 prešel pod kitajsko oblast, se je Macao bliskovito razvijal, njegovo gospodarstvo pa se je povečalo za kar 557 odstotkov. Večinoma se opira na svojih 30 igralnic, med katerimi je tudi največja igralnica na svetu Venetian-Macau, ki se ponaša s pravimi kanali, gondolami, ki so zveste kopije beneških gondol, in stropom, ki posnema vedro modro nebo, zato obiskovalec popolnoma izgubi občutek za čas in – ob petju gondoljerjev, glasbi džezovskega orkestra in okusnih obrokih v restavracijah – ostane v igralnici, vse dokler ne izgubi še zadnjega centa.

Preden so od tod odšli portugalski kolonizatorji, je Macao na leto obiskalo približno 800.000 turistov. Hongkong je veljal za veliko privlačnejše mesto za strastne nakupovalce in poslovneže. Lani je šlo skozi to kraljestvo igralnic kar 17 milijonov obiskovalcev, in to v glavnem iz Kitajske. In tako je mesto s 566.000 prebivalci in 13 katoliškimi cerkvami z igralnicami ustvarilo 45 milijard dolarjev prihodka, kar je sedemkrat več, kot imajo prihodka v Las Vegasu.

A kriza je potrkala tudi na vrata Macaa. Ker se je prvo zmanjšanje prihodka od igralnic v zadnjih petih letih zgodilo v času začetka mundiala v Braziliji, so finančni analitiki pomislili, da je za to glavni razlog nogomet. Kitajci so prikovani pred televizijske zaslone, za stave pred vsako tekmo pa jim ni treba dlje kot do prvega lokala s spletom. Tam se lahko logirajo na eno od ilegalnih spletnih strani ali nastavijo eno od aplikacij mobilnega telefona, nato pa položijo denar za ekipo, o kateri menijo, da bo zmagala. Ministrstvo za notranje zadeve je izdalo takojšen ukaz, da je treba te stave preprečiti, vendar so na vrhuncu tekmovanja v glavnem vsi pripravljeni tvegati.

Razlog, zaradi katerega se je junija za 3,7 odstotka zmanjšal prihodek od igralnic, se skriva v povsem drugi tekmi. Tekmi, ki jo predsednik Xi Jinping vodi s korupcijo. Za nekatere analitike je to celo dobro znamenje, ki dokazuje, da kampanja proti korupciji v partijskem vrhu deluje, saj so največje zmanjšanje prihodka zabeležili na področju visokih igralniških žetonov oziroma v tako imenovanem VIP-prihodku. Tega Macau prinašajo najmočnejši kitajski hazarderji, in to pogosto dobesedno v kovčkih, v katerih je včasih tudi po več milijonov dolarjev.

Čeprav obstajajo tudi primeri, ko Kitajci čez noč izgubijo vse svoje prihranke, lastniki tovarn pa zaigrajo ves denar, ki so ga dobili z naročilom blaga, visoki zneski v glavnem prihajajo iz državne blagajne. To je denar, ki si ga kitajski funkcionarji »izposodijo« v upanju, da se jim bo za igralno mizo nasmehnila sreča. Prav zdaj je zelo neprimeren čas za izlet v Macao, kajti če so uvedli preiskavo proti nekdanjemu načelniku varnostne službe in članu stalnega komiteja politbiroja Zhou Yongkangu, potem to pomeni, da se brska po »življenjskih navadah« številnih nižjih funkcionarjev. In nihče ne more vnaprej predvideti, v katero smer se bo obrnila Xi Jinpingova metla.

Nekatere finančne institucije menijo, da je tudi igralnice prizadela finančna kriza, za katero tudi Kitajska ni imuna. Številni investicijski projekti so bili tudi sami po sebi še najbolj podobni igri na srečo, ki jo je partijsko vodstvo odobravalo, ker mu je bilo veliko do tega, da se zabeleži visoka stopnja rasti, čeprav je bila ta dosežena s kratkoročnimi projekti in ob velikem tveganju. Ko je finančna hiša Standard Chartered prejšnji mesec izračunala, da je celotni kitajski dolg dosegel raven 245 odstotkov bruto domačega proizvoda, bi lahko pomislili, da je celoten kitajski trg ena sama velika ruleta pod vedrim modrim nebom, zato se kaj hitro lahko pozabi na čas, ki odšteva trenutke do vračanja dolga.

Macao bo največjo preizkušnjo doživljal prav v obdobju kitajske gospodarske upočasnitve, kot se v besednjaku azijske sile imenuje gospodarska kriza. Nekateri analitiki so prepričani, da je minilo zlato obdobje hazarderskega raja. Drugi pa opozarjajo, da Kitajci verjamejo v usodo – ne v boga. Cerkve bodo morda bolj prazne, v igralnicah pa bodo ljudje tudi v prihodnje pripravljeni porabiti zadnji dolar, kajti če ti usoda ni naklonjena za igralno mizo, te tudi pri največjih poslih prav gotovo ne bo varovala. V tem primeru pa ti tudi prihranki v švicarski banki ne morejo kaj dosti pomagati, saj so bili tako ali tako nepošteno pridobljeni, zato te lahko celo spravijo za zapahe.