Tiskane izdaje
Kitajska ostaja pri enostrankarskem sistemu in torej nima parlamenta v tistem smislu besede, ki v demokratičnih državah pomeni zakonodajno telo, sestavljeno iz predstavnikov različnih strank. Več kot 80 odstotkov ljudskih odposlancev je članov komunistične partije. In čeprav je po kitajski ustavi NPC pooblaščen za to, da voli predsednika republike, predsednika osrednje vlade ter predsednika in podpredsednike centralne vojaške komisije, ljudskega vrhovnega sodišča in tožilstva, je njegova dejanska vloga v tem, da »pritisne pečat« na kadrovsko razporeditev, o kateri sprejmejo odločitev v partijskem vodstvu.
Vendar nobeno od zgoraj omenjenih tolmačenj letnega zasedanja NPC ni povsem napačno. Po svoje je to, kar se pravkar dogaja v Veliki palači narodov, partijsko srečanje, saj je bilo glavno merilo pri izbiri ljudskih odposlancev vdanost Komunistični partiji.
Kitajska ima svobodne volitve za člane ljudskih kongresov na ravni okrožij in vasi. Vsak državljan, starejši od 18 let, ima v »bazi« pravico glasovati ali kandidirati za zakonodajno telo. Člane NPC mest in pokrajin volijo zakonodajalci na eni ravni niže. Državni ljudski kongres je sestavljen iz odposlancev iz vsake od provinc in mest pod neposredno oblastjo osrednje vlade in iz delegacije narodnoosvobodilne vojske, ki je ena najštevilčnejših.
Odposlancev je lahko največ tri tisoč. V tem sklicu jih je le trinajst manj od zgornje meje, tako da je kitajski NPC največje zakonodajno telo na svetu. Prav tako ni povsem netočna trditev, da je to kitajski parlament, a le če upoštevamo etimologijo te besede, ki je nastala iz francoske besede »parler«, kar pomeni govoriti. V Veliki palači narodov se namreč na vsakem plenarnem zasedanju zakonodajnega telesa veliko govori, ni pa povsem točno, da vse to, kar odposlanci izgovorijo, ne vpliva na sprejemanje odločitev in oblikovanje politike.
Pa vendar, če opazujemo razvoj NPC od zgodnjih osemdesetih let, ko je Kitajska vstopila v obdobje postmaovskih reform, do zdaj, bi morali opaziti, da so odposlanci vse mlajši, politično pa vse manj vplivni in v skladu s tem se spreminjajo tudi teme njihovih razprav.
Pred tremi desetletji so zasedanje zakonodajalcev posmehljivo imenovali »geriatrični kongres« in le manjši del 178-članskega predsedstva je na svoja mesta na odru velike dvorane prišel brez spremljevalca ali invalidskega vozička. A sive glave (takrat še ni veljal predpis o obveznem barvanju las) so imele veliko partijsko težo. Kadar se je med njimi razvnela razprava o kateri od točk dnevnega reda, je bila to resnična polemika, resda ne tako ognjevita, kot bi bila v zakulisnih pogajanjih med različnimi partijskimi frakcijami, pa vendar dovolj živahna v izražanju in dovolj globoka po vsebini.
Nevarni zakon
Tako je bilo pred začetkom letošnjega zasedanja NPC vloženih približno devet tisoč različnih predlogov in pobud. In čeprav partijsko vodstvo spodbuja odposlance, naj opravljajo svojo dolžnost v pravem pomenu te besede, gre kdaj kateri od njih malce predaleč, tako da je vlada vnaprej postavila meje in dala jasno vedeti, da vodi prevzemanje prave parlamentarne vloge naravnost v zapor. Odposlanec iz province Sečuan je, denimo, več let ponavljal svoj predlog o izglasovanju tako imenovanega »zakona o sončni svetlobi«, s katerim bi se vsi visoki funkcionarji obvezali, da bodo razkrili svoje premoženje. Potem ko je bil januarja profesor prava Xu Zhiyong za to isto pobudo kaznovan s štirimi leti zaporne kazni, se je tokrat o tem predlogu govorilo bolj potihoma.
V nasprotju z revolucionarno generacijo zakonodajalcev, ki praviloma niso bili premožni, sedi v tem sklicu NPC več kot 86 juanskih milijarderjev. Če sem prištejemo še bogataše iz politično-svetovalne konference, ki prav tako zaseda od prejšnjega tedna, sedi v Veliki palači narodov zdaj več kot 150 milijarderjev, katerih povprečno bogastvo je vredno 9,7 milijarde juanov (1,5 milijarde dolarjev).
Kaj predlagajo ti bogataši? Najpogosteje se ukvarjajo z zakoni o nepremičninah – to počnejo zelo previdno – ali z zelenimi temami, ki zadevajo uporabo manjših brezpilotnih letal (dronov) za odstranjevanje smoga. Tako so, na primer, napovedali, da bodo že to pomlad nad večjimi mesti letela brezpilotna letala, ki bodo imela s seboj po 700 kilogramov kemikalij za čiščenje zraka, da se bo tudi nad Pekingom vsaj malce zjasnilo.
Ne za humanitarnost
Po drugi strani ostajajo bogati odposlanci zelo zadržani do predloga o uvedbi obveznosti za vse državljane LR Kitajske, da del svojega prihodka oziroma dobička prispevajo v humanitarne namene. To bi bila vrnitev k socialističnim vrednotam in poskus, da se prebivalstvo ne bi popolnoma spremenilo v številke iz ekonomske statistike. Vendar v konfucijanski tradiciji to nima kdove kako globokih korenin, saj so bile v kitajski zgodovini obveznosti bogatih omejene na družino in klan.
Po številnih predlogih bi lahko sklepali, da ima Kitajska zelo podobne težave kot večina evropskih držav. Zahteva se reforma zdravstva, omenja se reforma izobraževanja, treba je pohiteti z reformo finančnega sistema, iščejo se učinkovite metode boja proti korupciji, razpravlja se o pragu strpnosti do zadolženosti območnih vlad. Nad vsem tem pa lebdi težak oblak državne varnosti. V kitajskem primeru bo na koncu odločitve sprejelo partijsko vodstvo. Predsednik stalnega komiteja NPC Zhan Dejiang je član močnega stalnega komiteja politbiroja in tretji mož v hierarhiji partijske oblasti. Pa vendar se v Veliki palači narodov teh deset dni govori skoraj tako kot v kakšnem parlamentu. In končna odločitev se bo znova glasila, da si Kitajska ne želi ločevanja treh ravni oblasti in da je sistem ljudskih odposlancev pod zastavo komunistične partije vreden veliko več kot parlamentarna demokracija. O tem v nadaljevanju – čez kakšnih deset let.
