Tiskane izdaje
Peking - Gledano z zornega kota Kitajske, je že naziv Bližnji vzhod znamenje, da se Egipt po naravi obrača na njeno stran. Če bi bile arabske države v resnici nekakšna evropska subkultura, kot se jih pogosto obravnava, bi se njihovo območje imenovalo Bližnji zahod.
Izid egiptovskih volitev je za Kitajsko tako predvsem dokaz, da zahodne sile nimajo ekskluzivnega vpliva na arabski svet. Predsednik Hu Jintao je že v ponedeljek čestital Mohamadu Mursiju in poudaril, da »Kitajska spoštuje voljo egiptovskega ljudstva«, pa tudi to, da upa, da bodo med državama tudi v prihodnje vladali trdni dvostranski odnosi.
O tem ni treba kaj dosti dvomiti, čeprav arabske dežele, vključno z Egiptom, prepoznavajo v kitajskih stališčih enake zadržke do islama, kakršne goji Evropa. Merkantilistično načelo, ki pogosto prevladuje v zunanji politiki azijske sile, bo zagotovo pripomoglo k temu, da se bodo odnosi med Kairom in Pekingom oprli na skupne ekonomske odnose, pravijo tuji diplomati s kitajskimi izkušnjami. Ker pa se vse začne in konča v žepu, iz katerega je treba zagotoviti spodobno življenjsko raven tistemu delu ljudstva, ki je glasovalo za zmagovalca volitev, je Hu Jintao prepričan, da bo Mursi potrdil željo po nadaljevanju izvrstnih odnosov s Kitajsko, iz katere prihajajo veliko boljše finančne novice kot iz Evrope.
Sporočilo zmage nad arabsko pomladjo
Naj je še tako nezaupljiva do islamistov, celo tistih, ki pripadajo zmerni struji, pa je za Kitajsko Mursijeva zmaga razlog za zmagoslavje nad »arabsko pomladjo«, ki v njenem vodstvu kljub vsemu povzroča hudo alergijo. Po svoje celo kitajska državna propaganda zahodnemu svetu pošilja sporočilo, da celo v primeru, če bi »subverzivnim silam« uspelo duh Trga Tahrir preseliti na pekinški Tiananmen, rezultat tega ne bi bila takšna demokracija, kot si jo želi Zahod. Zdi se, kot da želi azijska sila poudariti, da lahko vsaka nova tiha revolucija v državah pod trdo roko pripelje zgolj do vrnitve na začetno točko, in to s poudarjenim izražanjem avtohtone identitete določenega naroda. To niso nič več časi za preproste politične preobrazbe, kakršne so se dogajale neposredno po koncu hladne vojne.
A gledano s kitajskega zornega kota Mursijeva zmaga ni konec velike šahovske partije, temveč prej njen začetek. To, kar bo sledilo, je še toliko bolj zanimivo, saj se bo v prihodnjih mesecih ali morda letih razpletla mreže diplomatskih predstavništev, v katerih si želi imeti Kitajska veliko pomembnejše mesto od dosedanjega.
Novi posredniki na Bližnjem vzhodu
Medtem ko se posamezni ameriški komentatorji sprašujejo, v kolikšni meri je Egipt izgubljen, pa ga poskuša Kitajska poiskati kot del svoje nove bližnjevzhodne strategije. V trenutku, ko so bili objavljeni rezultati volitev, so kitajski komentatorji poudarili, da bo Mursi prinesel nove izzive za odnose med Egiptom in Izraelom. Med vrsticami so hoteli povedati, da bodo potrebni novi posredniki bližnjevzhodnega miru, zdaj pa je treba počakati le še na to, da vodstvo v Pekingu izoblikuje svojo ponudbo diplomatskega sponzorstva. Zanimiva bo tudi nadaljnja tekma za politični vpliv na Bližnjem vzhodu med Kitajsko in Indijo, seveda pa tudi odnosi med tema dvema azijskima silama na eni strani in Rusije na drugi strani. Kitajski retorični argument bo, da ni bila nikoli v sporu civilizacij z arabskim svetom in da ona nikoli nikomur ne vsiljuje svojega razvojnega modela. Najpomembnejša karta v rokah Pekinga pa so njegovi odnosi z Iranom, ki se - mednarodno izoliran in pod vsemi pritiski gospodarskih sankcij - vse bolj opira na Kitajsko.
Ko v kitajskem Googlu odtipkate »Ai-ji«, kar je kitajsko ime za Egipt, še vedno dobite sivo stran z angleško opombo »can not open the page«. Že več kot leto dni je to ena od »kočljivih besed«, ki ji internetni cenzorji ne dovolijo prestopiti velikega požarnega zidu. A »arabska pomlad« je bila, kot se zdi, zgolj letni čas, ki mu bo morda sledilo vroče poletje. Kitajski analitiki so prepričani, da bo nadaljnji proces iskanja demokracije na Bližnjem vzhodu pravzaprav nova faza opredelitve arabske identitete. Končni rezultat vsega tega pa utegne biti nekaj, česar Zahod še zdaleč ni pričakoval.
